Pesem o zemlji
Bruno Walter je ob tragedijah, ki so jeseni 1907 doletele Mahlerja in mu popolnoma spremenile življenje, zapisal: »Smrt, h katere skrivnosti so tako pogosto bežale njegove misli in zaznavanje, je nenadoma stopila na plano. Svet in življenje zdaj bivata v zlovešči senci njene bližine.« Tisto jesen je izšel prevod Bethgejeve Kitajske flavte, po kateri je Mahler poleti 1908 skomponiral novo, tedaj še nenaslovljeno glasbeno delo.
Mahler je iz parafraziranega prevoda zbirke pesmi dinastije T'ang iz 8. stoletja, ki je v marsičem spominjala na nemško poezijo poznega 19. stoletja, izbral sedem pesmi in jih oblikoval v alegorijo bežnega obstoja, ki se zliva v večnost. Mahlerjevo Pesem o Zemlji prežema orientalski pridih z dinamičnimi jin-jangovskimi nasprotji, kot so noč – dan, jesen – pomlad, življenje – smrt, omamljenost – meditacija, značilni sta tudi struktura pétih delov in anhemitonska pentatonska lestvica, ki je najpogostejši način tonske organizacije v azijski glasbi, skladatelj pa se je oprl tudi na improvizacijsko prakso heterofonije (»nerazločnega soglasja«, kot ga je poimenoval Adorno).
Mahlerjevo obotavljanje pri iskanju naslova za njegovo poslednjo skladbo je po vsej verjetnosti izhajalo iz vraževernega strahu pred deveto simfonijo – zadnjo v žanru tako za Beethovna kot za Brucknerja. Pozimi 1909/1910 je delo vendarle naslovil z Das Lied von der Erde (Pesem o Zemlji) – na istem listu papirja, na katerem je simfoniji, ki jo je dokončal prejšnje poletje, dodelil tako strašljivo številko devet.
Pesem o Zemlji Renata Zanelle je plesna predstava v neoklasičnem slogu. Mistična interpretacija popotovanja v preteklost opominja k ponovnemu odkrivanju vrednote narave in vseh tistih vrednot, ki so se v današnjem času izgubile. Nastopili bodo tudi domači in gostujoči operni solisti, orkestru ljubljanske Opere bo dirigiral Kevin Rhodes.
Premiera