Med skladateljevim opusom velja Manon Lescaut za opero, ki je utrdila Puccinijev zvezdniški sloves med skladatelji. Prav v času njegovega življenja je veljala za skladateljevo najuspešnejše operno delo. Zmagoslavje pa je Manon Lescaut doživela predvsem zaradi drugačne podobe junakinje, ki ni več lahkoživka, ampak zaljubljena, tankočutna ženska, ki tragično konča.

POD TEŽO ZLATA SE ŠIBIJO KRILA – OD METULJA V GOSENICO
Režiserjeve misli
Manfred Schweigkofler

Tragična zgodba naslika protagonistko Manon Lescaut, kako se iz prečudovitega metulja razvije v gosenico. Priča smo preobratu tradicionalne metamorfoze: iz zapeljive, čedne in zelo naravne mlade ženske se Manon preobrazi v zlomljeno nesrečnico.
Na začetku opere mlada ženska prekipeva od veselja in želje po svobodi, je odločna, polna moči, zavrača prilagajanje družbenim normam ter poskuša oblikovati svoje življenje po lastnih željah in usodo vzame v svoje roke. Da bi se izognila vsiljenemu odhodu v samostan, pobegne z Des Grieuxem in doživljamo njeno popolno avtonomijo.
Zatem jo spremljamo na poti iz blišča v bedo: potem ko zapusti Des Grieuxa, v drugem dejanju opere živi kot Gerontejeva ljubica v bogastvu in razkošju ter uživa lagodno življenje, ki ji ga omogoča njena nova vloga. Na tej stopnji se leskeče kot metulj v sončni svetlobi in se predaja na videz brezskrbnemu življenju. A metulj je videti načičkan, pod težo zlata se mu šibijo krila, ne more leteti.
Manon se odloči, da zapusti Geronteja in se vrne k Des Grieuxu, po prijetju in izgonu pa se ji življenje korenito spremeni. Pristane v divjini Louisiane, daleč stran od nekdanjega imenitnega življenja. Tu je le še bleda senca prejšnje Manon, telesno in čustveno je strta, ranljiva je in nemočna, povsem je obupana. V skrajnih razmerah postane njeno življenje le preživetje, izgubi svobodo, avtonomijo nad svojo usodo, izgubi prihodnost, upanje in radost. Bori se za golo življenje, dokler v puščavi ne umre.
Priča smo tudi njenemu moralnemu propadu. Čeprav se Manon že na začetku opere odloča v prid uresničevanju svojih želja po boljšem življenju, je videti nedolžna in privlačna. Njeni nagibi so iskreni in njena ljubezen do Des Grieuxa se zdi pristna. Z razvojem opere pa njene odločitve vse bolj spodkopavajo njene nravstvene vrednote. Odločitev, da zapusti Geronteja in se vrne k Des Grieuxu, ter posledice, ki sledijo, razkrijejo njen notranji boj in moralni razkroj. Sčasoma ji njene odločitve povzročijo obžalovanje in bivanjsko tesnobo, saj se zave zlovešče silovitosti vpliva svojih dejanj. V četrtem dejanju je Manon obdana s svojim izgubljenim življenjem in ko prosi za požirek vode, zaslutimo, da se, četudi bi se vrnila v življenje, nikoli več ne bi zmogla spet preleviti v ljubkega metulja. Njene barve zbledijo in umre pod grenkim dežjem svojega življenja.
Zgodba Manon Lescaut je torej tragična pot navzdol, pot izgube bogastva, neodvisnosti, moralnega kompasa in na koncu tudi življenja. Napredovanje v nasprotni smeri poudarja tragično naravo njenega značaja in v operi v ospredje postavlja dramatične teme izgube, obupa in neizogibne usode. Prispodoba nazadovanja iz metulja v gosenico je vseprisotna tudi v moji upodobitvi.

Življenjepisi:

Ustvarjalci predstave:
Ayrton Desimpelaere, Manfred Schweigkofler, Lukas Zuschlag, Walter Schütze, Matea Benedetti, Andrej Hajdinjak, Christoph Grigoletti, Željka Ulčnik Remic, Gregor Traven

Solisti:
Mojca Bitenc Križaj, Sabina Cvilak k. g., Jože Vidic, Domen Križaj k. g., Branko Robinšak, Ivan Momirov k. g., Saša Čano, Giorgio Surian k. g., Edvard Strah, Matej Vovk, Anton Habjan, Robert Brezovar, Vladimir Jakšić, Marko Ferjančič, Zoran Potočan, Marin Ino, Lukas Bareman