La gran vía: POBRE CHICA

La Gran Vía je za mnoge najbolj tipična zarzuela enodejanka (género chico) – hkrati preprosta in sofisticirana, satirična in pompozna, glasbeno neposredna in subtilno organizirana. Vendar striktno gledano sploh ne gre za zarzuelo, ampak za t.i. »revisto« (neke vrste pregled, »revija«). Namreč, dramskega zapleta sploh ni, osebe pa so bodisi arhetipske bodisi poimenovane po ulicah Madrida. Glasbeni in govorjeni deli so se spreminjali glede na aktualno družbeno dogajanje.

La Gran Vía je bila zasnovana kot sosledje arioznih in zborovskih delov, na podlagi takratnih popularnih plesnih oblik – polka, valček, tango, mazurka, marš… Danes se jo ponavadi izvaja v petih slikah.

Na malem trgu na obrobju centralnega Madrida se Gospod in Kmet pogovarjata o aktualni politični situaciji, ko pride na sceno »Služkinja«. V tangu »Pobre chica« (»ubogo dekle«) pove nekaj o svojem življenju, služenju pod »Gospodarico« in o tem, kako ji gre sedaj.