Daniel Dvořák, gledališki režiser in scenograf, ki se posveča tudi arhitekturi, notranjemu oblikovanju, oblikovanju svetlobe, oblikovanju za razstave in kulturnemu managementu, prihaja iz znane praške umetniške družine, znane po dolgoletni tradiciji delovanja v umetnosti in kulturi. Obiskoval je Srednjo šolo uporabnih umetnosti v Pragi in študij arhitekture in scenografije nadaljeval na Akademiji uporabnih umetnosti v istem mestu pod mentorstvom profesorja Josefa Svobode. V tem času je postal asistent slavnega češkega arhitekta in filmskega ustvarjalca Jindřicha Goetza in se posvetil še ustvarjanju scenografije za film in televizijo. S Herderjevo štipendijo nemške vlade je nadaljeval študij na Akademiji finih umetnosti na Dunaju pod mentorstvom profesorja Loisa Egga (1980‒1981). V tem času je bil med drugim angažiran kot asistent scenografa Pavla Bíleka na projektih v gledališču Thalia v Hamburgu ter v Burgtheatru in Komorni operi na Dunaju. Od leta 1982 deluje na področju gledališča (opera, balet, drama, muzikal), filma in televizije kot samostojni scenograf. Ustvaril je več kot 350 scenografij, od njih najmanj 50 na tujem, in sicer v Argentini, Avstriji, na Finskem, v Franciji, Nemčiji, Grčiji, na Irskem, v Italiji, na Japonskem, v Koreji, Latviji, Mehiki, na Nizozemskem, Norveškem, v Rusiji, Slovaški in Švici. Sodeloval je v številnih mednarodnih koprodukcijskih uprizoritvah na Finskem, Norveškem, v Nemčiji in Italiji. Nastopal je na festivalih in gostovanjih po Avstriji, Danski, Franciji, Italiji, Japonski, Madžarski, Nemčiji, Španiji in Turčiji. Kot scenograf že od leta 1984 redno sodeluje z Narodnim gledališčem v Pragi, kjer je do sedaj ustvaril scenografije za več kot 40 produkcij. Leta 1988 je skupaj z opernim režiserjem in ravnateljem Jiříjem Nekvasilom ustanovil Opero Furore (1988), ki je pozneje postala del ansambla Državne komorne opere v Pragi, pozneje Mozartove opere; v zgodovinskem Deželnem gledališču je prirejal t. i. Poletne sezone Mozarta (1992‒2004), soustanovil je Narodno marionetno gledališče ter ustanovo Via Praga (1991), bil je soustanovitelj in do leta 1998 ravnatelj festivala Mozart Open, ravnatelj Državne opere (1998‒2002) in Narodnega gledališča v Pragi (2002‒2006), Narodnega gledališča v Brnu (2007‒2012), soustanovitelj in prvi izvršni direktor mednarodnega Janáčkovega festivala v Brnu (2008‒2012), predsednik umetniškega sveta Slovaškega narodnega gledališča v Bratislavi (2013‒2018), od leta 2017 pa je generalni direktor multikulturnega središča KINO 64 U HRADEB v Pragi. Eden njegovih najpomembnejših projektov je bila prva izvedba Wagnerjevega Nibelunškega prstana na Češkem po drugi svetovni vojni in sploh prva izvedba tega dela v Narodnem gledališču v Pragi v sodelovanju z Nemško opero na Renu, kot scenograf in strokovnjak za kompleksno tehnično oblikovanje in konstrukcije pa je sodeloval pri izvedbi največjih glasbenih produkcij na Češkem. Deluje tudi na področju lutkovnega gledališča in filma, posveča se arhitekturnim postavitvam in oblikovanju razstavnih prostorov, študijam prenov gledališč in prizorišč (Nová scéna v okviru Narodnega gledališča v Pragi) ter prireja samostojne razstave (npr. Praški kvadrienale). Prejel je nagrado Alfreda Radoka za scenografijo v operi Bubu z Montparnassa (Praga, 1999), nominiran je bil za nagrado Alfreda Radoka za scenografijo v operi Propad hiše Usher na glasbo Philipa Glassa (Praga, 2001), za češkega leva za scenografijo v filmu Uporniki (2002) ter za nagrado Alfreda Radoka za scenografijo v operi Julija Bohuslava Matinůja (Brno, 2009), prejel je tudi Masarykovo nagrado Akademije umetnosti za delo na področju scenografije (2001), red viteza ter častnika umetnosti in leposlovja Republike Francije (2002), nagrado revije Opernwelt za scenografijo leta v operi Jevgenij Onjegin (Regensburg, 2009). O njegovem delu so pisala številna ugledna tuja tiskana občila (Opernwelt, Opernglas, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Bild, High Performance, Variety itd.), obširen opus pa je zabeležen tudi v vrsti televizijskih dokumentarnih oddaj.