Pia (1908‒2000) in Pino Mlakar (1907‒2006) sta bila pionirja z lastnimi načeli in idejami. Tudi najtežje razmere sta znala obrniti sebi v prid, obiti vse težave in uresničiti svoje vizije. Izhodišče njune kariere kot dvojice solistov in koreografov je bilo izobraževanje pri Rudolfu Labanu v Hamburgu in Berlinu. Leta 1929 sta v Hessenskem deželnem gledališču (1929‒1930) nastopila svoj prvi angažma kot plesni par. V Friedrichstheatru v Dessau (1930–1932), Mestnem gledališču v Zürichu (1934–1938) in v Bavarski državni operi v Münchnu (1939‒1944) sta združevala vlogi vodij področja plesa, baletnih mojstrov in koreografov. Bila sta prva koreografa, ki sta svoje balete dala zapisati v Labanovi plesni pisavi (kinetografiji). Iz Dessaua (1931) ju je projekt Mlada pota (Junge Wege), ki sta ga dosledno izpeljala v prostem plesnem slogu in ga deloma plesala brez glasbe, kmalu pripeljal do vrat velikih gledališč s klasičnim repertoarjem. Leta 1932 so gledališke direkcije radovedno napele ušesa ob senzacionalnem preboju izraznega plesa na mednarodnem koreografskem tekmovanju (Concours International de Choréographie) v Parizu. Kot predstavnika Jugoslavije sta Pia in Pino Mlakar pripotovala v Pariz s točko Un Amour de Moyen Age na glasbo Frana Lhotke. Pritegnila sta splošno pozornost in bila nagrajena z bronasto medaljo. Vrnitvi v Dessau sta se odrekla. 24. 11. 1931 sta prvikrat gostovala z lastnim celovečernim projektom (Plesni večer) v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Leta 1945 sta se vrnila v svojo slovensko domovino in delovala ‒ kakor že pred drugo svetovno vojno ‒ po različnih gledališčih Jugoslavije. Leta 1946 sta prevzela vodstvo baleta v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Tam je bil Pino Mlakar v istem letu izvoljen za profesorja za plesno zgodovino in odrski gib na Akademiji za igralsko umetnost (AIU, pozneje AGRFT). Obe delovni mesti je ohranil do svojega odhoda v pokoj konec leta 1960. V letih med 1952 in 1954 je bilo Mlakarjema spet naloženo vodenje baleta Bavarske državne opere. V tem času je umetniški par končal svojo aktivno odrsko kariero in se ob novih zasnovah svojih plesnih del in koreografijah posvetil knjižnemu projektu zgodovinske obdelave plesnega gledališča v Münchnu. Leta 1994 so par odlikovali s prvikrat podeljeno plesno nagrado glavnega mesta svobodne dežele Bavarske. Zlasti njuna zgodnja dela, kakor na primer Vrag na vasi (Der Teufel im Dorf, 1935), so dolgo ostala na repertoarju mnogih gledališč.