Koprodukcija s Kraljevo opero La Monnaie v Bruslju, Kraljevim gledališčem v Madridu in Vroclavsko opero.

DOGODEK OPERNE SEZONE: TRISTAN IN IZOLDA V REŽIJI

ROBERTA WILSONA

Glasbeni, gledališki in kulturni dogodek sezone – ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi!

Tristan in Izolda (Tristan und Isolde) Richarda Wagnerja velja za eno najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije in za enega od vrhuncev evropske umetnosti nasploh. Pri tem impresivnem projektu so združila moči štiri evropska operna gledališča iz Belgije, Poljske, Španije in Slovenije. Tristana in Izoldo bomo izvedli v koprodukciji z vodilnimi opernimi hišami - z gledališčem La Monnaie v Bruslju, Kraljevim gledališčem v Madridu in Vroclavsko opero.

Robert Wilson, eden najvplivnejših in vizionarskih režiserjev sodobnega gledališča in opere, se v skoraj 60-letni karieri prvič loteva režije Wagnerjeve mojstrovine Tristan in Izolda (Tristan und Isolde). To bo zgodovinski dogodek tudi za ljubljansko operno gledališče, kjer bo uprizorjena prva slovenska produkcija tega veličastnega dela.

Napovedujemo edinstven glasbeno-scenski spektakel – doživetje, ki ga preprosto ne smete zamuditi!

Spodaj preberite uvodne besede dramaturga predstave Konrada Kuhna:

»Po uprizoritvi Parsifala, Lohengrina in Prstana se svetovno priznani gledališki režiser in vizualni umetnik Robert Wilson (ZDA) prvič loteva tudi tega temeljnega dela. Tako kot je Wagner v 19. stoletju korenito preoblikoval glasbeni svet, je Robert Wilson v 20. stoletju pustil izjemen pečat v gledališču, njegov vpliv pa se nadaljuje še danes. Po ustvarjanju del, kot sta Gluhi pogled in Einstein na plaži v sedemdesetih letih, se je šele kasneje začel posvečati obstoječim dramskim besedilom in končno tudi operi. Ko se tega loti, skuša ustvariti prostor, v katerem lahko poezija glasbe zasije v polnosti. Kot pravi sam: »Želim ustvariti strukturo časa in prostora, ki mi omogoča, da glasbo slišim bolje, kot če zaprem oči.«

V njegovih uprizoritvah ni zaslediti poskusov vsiljevanja določene razlage ali »interpretacije« obstoječega dela, denimo s posodobitvijo zgodbe ali dogajanja. V primeru Tristana in Izolde je njegov cilj omogočiti, da se moč zgodbe, povedane skozi glasbo, razgrne sama po sebi — skozi abstraktno formo, ki zavrača vsakršni psihološki realizem. Zanj je osrednja tema dela nasprotje med »svetom dneva«, ki simbolizira vsakdanje stremljenje in ambicije, ter »svetom noči«, kjer lahko začutimo resnično globoka čustva in kjer zgodba dveh nesrečnih ljubimcev neposredno doseže poslušalca.«