Koncert samospevov

  • V sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana I
  • datumi predstav
Nakup vstopnic
25. junij 2022 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana

O sporedu …
Skladatelj, pianist, dirigent in glasbeni pedagog Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) sodi med najpomembnejše osebnosti slovenske klasične glasbe minulega stoletja. Poučeval je na ljubljanski Akademiji za glasbo ter vzgojil vrsto skladateljev, prav tako pa je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter prejemnik kar štirih Prešernovih nagrad. Škerjančev glasbeni slog se je izognil mnogim sodobnim tokovom njegovega časa ter ostal zvest poznoromantični in impresionistični tradiciji, ki ji je Škerjanc dal lastni prepoznavni lirični pečat. Njegov bogat opus obsega predvsem inštumentalno glasbo: simfonije, koncerte, koncertne uverture, godalne kvartete, klavirske preludije in obsežno sonato, odrsko glasbo za Molierjevega Žlahtnega meščana (1922) in Shakespearjevo Mnogo hrupa za nič (1947). A vendar je Škerjanc ustvarjal tudi vokalno glasbo: med njimi kantato Sonatni venec (1947) na Prešernova besedila, nekaj zborovskih del ter 55 samospevov. Ravno samospevi so mlademu ustvarjalcu prinesli prve uspehe – njegova prva zbirka Sedem samospevov, ki je leta 1920 izšla pri založbi Glasbene matice, še danes velja za eno antoloških stvaritev slovenskega samospeva. Uglasbil je tudi Pisma Alojza Gradnika, ki so izšla leta 1924, med zgodnja dela pa sodi tudi Aleja sniva na besedilo Franceta Zbašnika.
Uroša Kreka (1922–2008) imamo za enega pomembnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev druge polovice minulega stoletja. V glasbeno življenje se je nepogrešljivo vpletel kot član (in nekaj časa tudi predsednik) Društva slovenskih skladateljev, glasbeni urednik na Radiu Ljubljana, predavatelj na Akademiji za glasbo v Ljubljani, znanstveni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta pri ZRC SAZU, bil pa je tudi član Slovenske in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije. Za svoje življenjsko delo je leta 1992 prejel Prešernovo nagrado. Krek se je svetu kompozicije približal prek študija pri Lucijanu Mariji Škerjancu na ljubljanski Akademiji, po zaključku študija leta 1947 pa se je od Škerjančeve postromantične in impresionistične slogovne usmeritve osamosvojil ter oddaljil v smeri neoklasicizma, ki ga je pogosto prežel z navdihom, ki mu ga je ponujala slovenska glasbena folklora. In ravno iz ljudskega izročila Rezije, Međimurja in Prekmurja je vzel in priredil Pet ljudskih pesmi na nocojšnjem sporedu.
Francoskega romantičnega skladatelja Julesa Masseneta (1842–1912) se danes najbolj spominjamo kot avtorja številnih oper, med katerimi sta najpogosteje izvajani Manon (1884) in Werther (1892). Pisal je tudi balete, oratorije, orkestrsko in klavirsko glasbo, med njegovimi deli pa je danes mogoče najbolj znana in pogosto kot koncertni dodatek izvajana Meditacija za violino in orkestrsko ali klavirsko spremljavo, izvirno medigra iz opere Thaïs. V Massenetovem opusu najdemo tudi kar nekaj samospevov, ki večinoma predstavljajo njegova zgodnejša dela, ki so mlademu skladatelju prislužila priljubljenost občinstva. Uglasbil je Mussetova, Maupassantova, Hugojeva in Gautierjeva besedila, delo na tokratnem sporedu pa je uglasbitev pesmi Luisa Galleta. Elegija je bila sprva ena izmed desetih skladb iz Massenetove zbirke klavirskih miniatur 10 Pièces de genre, op. 10, a jo je skladatelj zaradi priljubljenosti kasneje večkrat priredil, tudi v samospev, v katerem je solističnemu glasu in klavirski spremljavi dodal še part violončela.
Antonin Dvořák (1841–1904) je bil med prvimi češkimi skladatelji, ki je dosegel svetovno slavo. V svojo glasbo je vključeval veliko prvin ljudske glasbe svoje domovine ter se s tem vključil v nacionalno gibanje, prisotno v glasbi pozne romantike. Z vpletanjem ljudskega izročila v simfonično in komorno glasbo je ustvaril prepoznaven češki narodni slog ter s tem nadaljeval tradicijo, ki jo je začel že njegov predhodnik Bedřich Smetana. Poleg orkestrske in komorne je ustvaril tudi nekaj vokalne glasbe, med katero izstopa zbirka sedmih samospevov Ciganske pesmi, op. 55. Gre za uglasbitve besedil češkega pesnika Adolfa Hejduka, ki jih je Dvořák napisal leta 1880 za tenorista Gustava Walterja, a jih pogosto izvajajo tudi sopranistke. Ciganske pesmi obstajajo v češki, nemški in angleški različici, izmed vseh pa je morda največjo priljubljenost dosegla ravno ta iz nocojšnjega sporeda – Ko me je stari mati učila peti.
Anton Lajovic (1878–1960) je skozi življenje združeval dve karieri – bil je skladatelj in sodnik. Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat pravo, s katerim se je ukvarjal po vrnitvi v Kranj in Ljubljano. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal njen redni član, leta 1954 pa je, kot skladatelj, prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V slovensko glasbo je prinesel vplive neoromantike in impresionizma, v njegovem opusu pa imata pomembno mesto vokalna in vokalno-inštrumentalna glasba. Samospev Cveti, cveti, rožica z nocojšnjega sporeda je prvič izšel leta 1910 v 1. številki 9. letnika revije Novi akordi, ostali trije samospevi, za katere je besedila bodisi prispeval ali prevedel Oton Župančič, pa so izšli v zbirki iz leta 1956.
Skladatelj, klavirski virtuoz in dirigent Sergej Rahmaninov (1873–1934) velja za eno najprepoznavnejših osebnosti v ruski glasbi. Nadaljeval in nadgradil je tradicijo Čajkovskega in Rimski-Korsakova ter ustvaril nekatere izmed viškov ruske orkestrske in klavirske literature. Tako kot mnogi njegovi sonarodnjaki sodobniki je tudi Rahmaninov zapustil relativno malo komornih del, a med njimi prevladujejo in po kvaliteti izstopajo ravno samospevi – teh je napisal kar 83. Vsi so nastali pred njegovim odhodom v Združene države Amerike, kamor se je leta 1917 zatekel pred revolucijo ter tam preživel preostanek življenja. Mnogi Rahmaninovi samospevi so uglasbitve besedil Puškina, Lermontova, Čehova in Tolstoja, a vendar je najbolj znan in priljubljen med njimi ravno Vokaliza, katere solistični part nima besedila ter predstavlja estetski ideal čiste melodije. Ostali samospevi na tokratnem sporedu so del dveh zbirk, ki nosita isti naslov: Dvanajst romanc. Prva, op. 14, je nastala leta 1896, druga, op. 21, pa leta 1902.
Mladi slovenski ustvarjalec Vid Ožbolt (2002) je željo po skladanju odkril med ustvarjanjem priredb. Kot violončelist je sodeloval v različnih komornih sestavih in že v času šolanja v Ljubljani napisal več kot 50 priredb skladb za različne zasedbe. Vid Ožbolt je svojo glasbeno pot začel na Glasbeni šoli Kočevje s poukom violončela in klavirja, nato pa se je vpisal na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer je maturiral v razredu Sanje Repše. Trenutno študira kompozicijo v razredu Reinharda Febla na Mozarteumu v Salzburgu. Prvo delo, ki ga je napisal, je bil Koncert za klavir in orkester iz leta 2020, potem pa se je posvetil predvsem komorni glasbi in tako je med drugim nastal tudi Klavirski kvintet. Na nocojšnjem koncertu doživlja krstno izvedbo njegova Sila spomina – uglasbitev Prešernove pesmi. Mladi skladatelj razodeva, da je samospev nastal na pobudo njegove nekdanje učiteljice violončela, Sanje Repše, ki je prav tako botrovala izbiri besedila. Vid Ožbolt je Silo spomina ustvaril avgusta 2021, in sicer v besedilu primernem slogu, ki se zgleduje po pozni romantiki.
Tomaž Gržeta

 Več o dogodku...