Koncert samospevov

  • Ob slovenskem kulturnem praznikuI
  • Koprodukcija SNG Opera in balet Ljubljana ter Glasbene matice Ljubljana I
  • datumi predstav
Nakup vstopnic
8. februar 2020 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana

Praznični koncert že tradicionalno razgrinja paleto najpriljubljenejših slovenskih samospevov. Pester in raznolik koncertni spored odstira delčke dolge razvojne poti, na kateri je zvrst samospeva pomembno tlakovala temelje slovenski glasbeni kulturi: od tehtnejših začetkov preko prvih vrhuncev do umetniško zrelih del.

Zakladnico slovenskega samospeva, ki je nekoč privlačil malodane vse slovenske skladatelje, so bogatili tudi številni tuji glasbeniki, ki jih je pot vodila k nam; eden njih je bil Čeh Josip Michl. Po koncu prve svetovne vojne je poučeval na konservatoriju v Ljubljani ter nekaj časa vodil zbor in Orkestralno društvo ljubljanske Glasbene matice. V Michlovi zapuščini je tudi nekaj za tisti čas odličnih samospevov – med najuspešnejše spadajo uglasbitve pesmi Franceta Prešerna, ki odražajo Michlovo poznavanje in razumevanje poezije ter izrazno poglobljenost glasbenega stavka, tesno povezanega z vsebino.

Med skladatelji 19. stoletja, ki so se lotili uglasbitve zahtevnih Prešernovih predlog, sta tudi Davorin Jenko in Fran Serafin Vilhar. Glasbenika je usoda vodila na tuje, zato sta v slovensko zakladnico prispevala le peščico skladb, a te zato niso nič manj pomembne. Jenko, ki se je pozneje ustalil na srbskih tleh, se je glasbeno razcvetel med študijem na Dunaju, kjer je začel tudi skladati. Zbirka Fr. Prešernove pesmi, op.3 je korak naprej predvsem v izraznem smislu: skladbe so oblikovno in harmonsko preproste, a jih odlikuje širok, značaju besedila ustrezen izraz.

Tudi Vilhar, ki je svoje mesto našel na Hrvaškem, je slovensko glasbeno umetnost pomembno zaznamoval, zlasti s samospevom, v katerem se je med prvimi domačimi ustvarjalci spogledoval z novoromantičnimi oblikovnimi premisami. Med umetniško najtehtnejše vsekakor spadajo njegove uglasbitve Prešernovih pesmi, v katerih se kaže večja dramatičnost glasbenega toka po vzoru Wagnerja.

Z vokalnim opusom se je proslavil tudi Fran Gerbič, eden od stebrov slovenske glasbene kulture. Kot dolgoletni operni pevec je dodobra obvladoval teoretične in praktične zakonitosti vokalnega aparata, zato ni presenetljivo, da je njegov skladateljski prispevek najtehtnejši prav na področju vokalne glasbe. Razmeroma obsežen opus samospevov je sicer nastajal zlasti iz družabne potrebe in manj iz umetniške nuje, a Gerbičeve skladbe iz poznega ustvarjalnega obdobja se vendarle odmikajo od oblikovne in harmonske preprostosti; vsem njegovim skladbam pa je skupna spevna in privlačna melodika, osnovana na bogati diatonični akordiki ter podčrtana z izrazito glasbeno domišljijo.

Poleg Gerbiča je k rasti in dvigu slovenskega samospeva najpomembneje prispeval Benjamin Ipavec, čigar bogata zbirka samospevov pomeni odločen odmik od čitalniških okvirov – številni med njimi so na za tisti čas zavidljivi umetniški ravni. Ipavec je kompozicijski stavek naslonil na evropski romantični samospev, skozi ustvarjalna leta pa dozorel in se v veliki meri osamosvojil od tujih vplivov. Njegove zrele skladbe so izvrstni primeri romantičnega samospeva: odlikujejo jih tenkočutnost, široka melodična invencija, bogata harmonska zasnova ter tesna prepletenost glasbenega zapisa in pesniške vsebine.

Zvrst samospeva je bila zanimiva tudi generaciji skladateljev 20. stoletja. Slovensko kulturno podobo medvojnega obdobja je pomembno oblikoval Rado Simoniti, čigar samospevi predstavljajo temeljni zapis njegove ustvarjalnosti – med najtehtnejše so se zapisale uglasbitve Kajuhovih pesmi. Eden vodilnih primorskih glasbenikov, avtor himne Vstajenje Primorske, je v vokalu našel glavni izpovedni medij. Zapustil je bogat in raznolik opus za glas in klavir, katerega osrednji element je mediteransko čustvena, mehka in zvočno impresivna melodija. Podpira jo razmeroma preprost, a mestoma napet in kromatičen harmonski stavek. Skladateljski navdih je Simoniti našel v najrazličnejši poeziji, od partizanskih in mladinskih do ljudskih pesmi.

Najmočnejši v vokalni glasbi je bil tudi Anton Lajovic, eden najvplivnejših znanilcev slovenske glasbene moderne. Skladatelj, odprt tujim vplivom, a zvest samemu sebi in lastnim narodnostnim nazorom, je razvil samosvoj, individualen in s slovensko čustvenostjo prežet glasbeni slog. Na področju samospeva je izkazal mojstrstvo, s katerim je presegel vse, kar je bilo v slovenski glasbi do tedaj napisanega: zvrst je izrazno in tehnično poglobil ter umetniško povzdignil. Formalno dovršene samospeve odlikujejo izrazna in tehnična poglobljenost, izpovedna moč, prepričljivost in spontanost izraza, tekoča, široka in spevna melodika ter bogat, harmonsko drzen glasbeni stavek. Lajovčeve najtehtnejše pesmi za glas in klavir sodijo v obdobje pred prvo svetovno vojno.

Še korak naprej je v samospevu uresničil Lucijan Marija Škerjanc, ki je pomembno prispeval k novemu ustvarjalnemu zagonu pri nas. Samospevom se je posvečal predvsem v zgodnjem ustvarjalnem obdobju, ko jih je napisal preko petdeset; pozneje se je od njih skoraj povsem umaknil. Skladbe, osnovane na dediščini pozne romantike, zaznamujejo kompozicijska tehtnost, spevna melodična linija, impresionistični barvitost in čutnost, podčrtani s poudarjeno kromatizirano harmonijo, izrazna moč in oblikovna jasnost. Škerjanca je navdihovala tako ljudska pesem kot značilno slikovita in estetsko dovršena besedila sodobnikov.

Vrsto izjemnih samospevov je zapustil tudi Marijan Lipovšek, ekspresiven in izrazito liričen skladatelj, razpet med tradicijo in sodobnostjo, med kozmopolitizmom in nacionalnostjo. Njegove samospeve, zgovoren dokument avtorjevega kompozicijskega razvoja na eni in odraz časa na drugi strani, odlikujejo svobodna, a v trdne okvire vpeta forma, deklamativna vloga vokala in bogat, samostojen klavirski part kot najpomembnejši nosilec glasbenega izraza. Posebno mesto v skladateljevem opusu imajo priredbe ljudskih pesmi, v katerih je našel izhodišče za ustvarjalno domišljijo, ki se v polni meri pokaže v izvirnem, samosvojem klavirskem zapisu.

Špela Lah