Pod zvezdami

  • Baletni večerI
  • ponovitev iz sezone 2010/11 (premiera 28. oktobra 2010)
Nakup vstopnic

Nekaj več (Baker's Dozen)

Ples za dvanajst plešočih posameznikov, ki ga je Twyla Tharp najprej postavila za šest parov, zavoljo svoje preprostosti in iskrenosti popolnoma nasprotuje ekstravagantnemu in vsem všečnemu slogu njenih koreografij, ustvarjenih leta 1978 za film Hair (Lasje). S svilnato gladkostjo zvokov džezovske glasbe Baker's Dozen (Bakerjevih dvanajst oziroma v poslovenjeni različici Nekaj več) popelje gledalca na plesišče, kjer se plesalci s svojevrstno lagodnostjo in neizogibnostjo prepuščajo užitkom popoldanskega družabnega plesa, vseskozi prežetega z blagimi telesnimi ekscentričnostmi. Nazadnje se na plesišču pojavi še harmonična dvanajsterica, iz katere se s solističnim plesom, ločeno od skupine drugih enajstih plesalcev, eden za drugim uveljavi vsak izmed dvanajstih posameznikov. Ta bleščeče elegantni ples z romantično obarvanimi, domiselnimi in nenavadnimi prepletanji dvojic ter odlično domišljenimi skupinskimi plesnimi deli v resnici odstira gledalcu pogled na  svet družabnih olikanosti, znotraj katerega se tkejo zanimive medsebojne vezi. Že od samega začetka sprejema občinstvo to delo z zanimanjem, kot posebno klasično stvaritev Tharpove, iz katere veje tako duh nostalgičnosti kot sodobnosti. 

»Dovršenost predstave se povečini skriva pod krinko nekakšne zmedene očarljivosti oziroma vzdušja, ki je po svoje prav gatsbyjevsko in na trenutke tudi komično, z nenehnimi menjavami soplesalcev in s telesi, ki iz stranskih kulis padajo v navidezno nič hudega sluteče roke.«  John Percival, The New York Times, 17. maja 2001.

Ples s Sinatro (Sinatra Suite)

Koreografijo je Tharpova ustvarila le za dva plesalca. V resnici gre za predstavo, ki jo nedvomno prežemajo prav posebna občutja. Premierno sta jo namreč odplesala Mihail Barišnikov in Elaine Kudo. Tudi v tej koreografiji Tharpovo navdihuje družabni ples, svoj gib pa prav tako obarva s posnemanjem dramatičnosti njegovih tem. Ples vidi kot svojevrstno stopnjevanje razkazovanja zanesenosti (Strangers in the Night), pa tudi cinizma, ravnodušja, odstiranja nevšečnosti in izdaj, ki bi lahko sledile (That's Life). Pesem My Way izzveni kot praznovanje obletnic v nekem razmerju. Konec, ko ženska odide, je grenko-sladek, prav takšen, kakršnega občuti nekdo, ki so ga zapustili. Suito sklene nekaj, kar ni značilno niti za Tharpovo niti za Sinatro. Solo. Solo za moškega. Melanholičnega, zatopljenega v lastne misli, osamljenega, iščočega in izgubljenega obenem. Moškega, ki se med premiki, obrati in skoki skuša najti ali zbežati od samega sebe.

»Sinatra Suite (Suita za Sinatro) je bleščeča predstava za Elaine Kudo in Barišnikova, kjer se slog Freda Astaira prepleta s senzibilnostjo 80-ih.« Alan M. Kriegsman, The Washington Post, 12. decembra 1983.

Čudoviti svet... je lahko (What a Wonderful World ... Can Be)

Tretji del baletnega večera bo zaokrožila nova koreografija priznanega baletnega plesalca in koreografa Dinka Bogdanića, ki jo bo koreograf pripravil prav za naš baletni ansambel.

Znameniti Louis Armstrong Satchmo (1901–1971) gotovo spada med prepoznavnejše jazzovske izvajalce 20. stoletja. Sloviti trobentač in pevec iz New Orleansa (Louisiana) je s svojim karizmatičnim odrskim nastopom, značilnim glasom in virtuoznostjo izjemno vplival tudi na razvoj drugih glasbenih zvrsti, ne le jazzovske. Tokrat je navdih v njegovih zimzelenih melodijah našel koreograf Bogdanić, ki je na oder postavil ljubezenski trikotnik med belim parom in mladim temnopoltim glasbenikom. Na preizkušnji je ljubezen, ki na koncu premaga vse predsodke, ne glede na rasno problematiko, ki še celo danes kroji življenja mnogih ljudi po vsem svetu.