Zgodovina

Morda se res zdi, da imajo institucionalno gledališče pa glasbeno gledališče in balet na Slovenskem v primerjavi z drugimi evropskimi okolji kratko dobo, vendar lahko glede na vse zgodovinske okoliščine brez večjih zadržkov s ponosom pogledamo v preteklost. Zgodovina našega odra je bila živahna, še posebej zato, ker je preteklo precej let, preden smo lahko rekli, da je na njem zavladala domena slovenskih umetnikov in ustvarjalcev ter da so ti v večini postali člani naših stalnih ansamblov. Od tistega trenutka dalje, ko je na pot profesionalizacije stopil ljubljanski baletni ansambel in mu je sledil še orkester našega gledališča, pa vse do danes je minilo že več kot 90 let.

Preletimo na kratko nekaj desetletij: ko je leta 1892 slovensko Deželno gledališče dobilo novo poslopje (današnjo Opero), so se v njem uprizarjale dramske in operne, hkrati pa tudi nemške predstave. V njegovem okviru je dobila Opera stalno angažirane dirigente, soliste in zbor, predstave so spremljali sprva najeti vojaški glasbeniki, od leta 1908 pa člani novoustanovljene Slovenske filharmonije. Leta 1911 se je nemško gledališče preselilo v novo stavbo (današnjo Dramo). V času prve svetovne vojne so muze v ljubljanski Operi molčale, v gledališki stavbi je domoval kinematograf Central, dokler ni spomladi leta 1918 ponovnemu zagonu gledališča botroval Gledališki konzorcij, ki si je zastavil cilj, da bi v sezoni 1918/19 začel ponovno delovati slovenski oder. In tako je slovensko glasbeno prizorišče ponovno oživelo že isto jesen, domači gledališki prostor pa je poleg dramskega in opernega dobil še baletno gledališče.

Na ljubljanskem odru so takrat izvajali predvsem francoske in italijanske opere, poudarek pa je bil tudi na slovanskih in slovenskih opernih delih. V obdobju med obema vojnama je operno gledališče posodobilo svoj repertoar in uprizoritev je doživelo kar nekaj uspešnih oper slovenskih avtorjev (Kogoj, Osterc, Bravničar). Po drugi svetovni vojni je postal ljubljanski ansambel cenjen tudi zunaj meja domovine. Velikanski uspeh je požel z mednarodnim gostovanjem na Nizozemskem, še zlasti pa z uspešnim nastopom v velikem opernem gledališču v Parizu. Leta 1957 je bil posnetek opere Zaljubljen v tri oranže S. Prokofjeva (dirigent Bogo Leskovic) nagrajen s Philipsovo nagrado grand prix kot najboljši posnetek leta.

S prvimi predstavami v okviru opernih in operetnih premier v jesenskem delu sezone 1918/1919, spomladi 1919 pa s svojo prvo samostojno baletno premiero Ugrabljena Evelina, je začel svojo poklicno pot tudi naš balet z lastnim ansamblom in vodjem. Že v prvih letih svojega obstoja je uprizoril nekaj znanih klasičnih baletnih stvaritev, svoj repertoar pa je obogatil tudi z novejšimi slovenskimi deli. Doslej si je ljubljansko občinstvo lahko ogledalo veliko število različnih baletnih predstav iz klasičnega repertoarja, med njimi pa tudi precej novejših stvaritev slovenskih in tujih koreografov.

Danes se osrednje slovensko glasbeno gledališče – poleg rednih programskih novosti vsake sezone – ponaša z obširnim repertoarjem opernih, baletnih in koncertnih del iz sodobne in klasične glasbeno-gledališke ustvarjalnosti v matični hiši ter na gostovanjih doma in v tujini. Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana že nekaj let uspešno sodeluje tudi z različnimi mednarodnimi in domačimi koproducenti, s katerimi je v minulih sezonah uprizorilo več odmevnih projektov (Faust, Aida, Zaljubljen v tri oranže, Don Kihot, Knez Igor, Rusalka, …), prav gotovo pa je bila med najodmevnejšimi svetovna premiera ponovno odkrite Offenbachove opere Renske nimfe.