Med svojimi ruskimi sodobniki je Čajkovski veljal za »zahodnjaka«, zato so ga zagovorniki umetniškega nacionalizma počastili s posebno obliko »sovražne ljubezni«. Na drugi strani pa so ga Evropejci in Američani dojemali kot skladatelja, ki mu je uspelo z glasbenimi sredstvi skorajda v popolnosti izraziti skrivnostno rusko dušo. Čajkovski je bil poleg Frédérica Chopina in Antonína Dvořáka prvi slovanski mojster, ki se je trdno zasidral v muzikalnem kanonu Zahoda. Opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto del, a sta bili svetovnega uspeha deležni le operi Evgenij Onjegin – kot vrhunec ruske romantične opere – in Pikova dama, obe sta nastali po literarnih predlogah Aleksandra Sergejeviča Puškina. Opera Evgenij Onjegin je navkljub resnim in razburljivim pretresom v skladateljevem osebnem življenju nastala razmeroma hitro, od prvega navdušenja nad snovjo do dokončanja dela je minilo zgolj leto dni. Svoji pokroviteljici, gospe von Meck, je Čajkovski pisal, da bodo z Onjeginom zadovoljni le tisti, ki jih zmorejo ganiti »navadna, preprosta človeška čustva«. Velikopotezno zasnovana tragedija je prevzela obliko vrste prizorov, dramaturška napetost izhaja iz značajev odrskih likov in ne iz situacij, v katerih se znajdejo. Tak pristop Čajkovskega je sredi 2. polovice 19. stoletja v formalnem smislu pomenil velik novum. Evgenij Onjegin je doživel krst leta 1879 v moskovskem Malem gledališču v izvedbi študentov konservatorija, a brez velikega uspeha. Šele vnovične postavitve v gledališču Boljšoj leta 1883 in v Sankt Peterburgu leta 1885 ter 1892 so dokazale, da gre za izjemno umetnino, ki ruši ustaljene stereotipe o operni pompoznosti in nabuhlosti. Velikega skladatelja je Puškinova pesnitev nagovorila na poseben način, saj je v njenih verzih ujeta množica raznolikih čustev in še posebej preobrazba – prijateljstva v veliko ljubezen in ljubezni v globoko sovraštvo ter celo smrt. Odsev duš obeh romantičnih velikanov, Puškina in Čajkovskega, kot ga lahko doživimo v tej operi, še danes in vedno znova prebuja domišljijo slehernega ljubitelja opere.

Operna mojstrovina, eno najboljših opernih del ruske glasbene literature, bo zazvenela pod taktirko izvrstnega kazahstanskega dirigenta Alana Buribajeva, mojstrsko kot vedno pa jo bo na oder postavil naš dolgoletni sodelavec, režiser Vinko Möderndorfer, ki so mu usodni in do skrajnosti potencirani medčloveški odnosi – zasenčeni in osvetljeni z viški in padci v vseh svojih barvah in odtenkih – vedno velik izziv.

Življenjepisi:

Ustvarjalci predstave: 
Alan Buribajev, Vinko Möderndorfer, Rosana Hribar, Branko Hojnik, Alan Hranitelj, Pascal Mérat, Blaž Lukan, Željka Ulčnik Remic, Gregor Traven

Operni solisti: 
Martina Zadro, Anamarija Knego k. g., Elena Dobravec, Nuška Drašček, Aljaž Farasin, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Jaka Mihelač k. g., Ivan Andres Arnšek, Slavko Savinšek, Saša Čano, Peter Martinčič, Mirjam Kalin, Barbara Sorč k. g., Sabina Gruden k. g., Sara Briški Cirman k. g., Zoran Potočan, Janko Volčanšek k. g., Andrej Debevec, Matej Vovk, Rok Bavčar, Robert Brezovar

Baletni solisti: 
Lukas Zuschlag, Kenta Yamamoto, Lukas Bareman, Filippo Jorio, Nina Noč, Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, Urša Vidmar, Hugo Mbeng, Oleksandr Koriakovskyi, Yuki Seki