METAMORFOZA ČUSTEV
Opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto del, a sta bili svetovnega uspeha deležni le operi Evgenij Onjegin – kot vrhunec ruske romantične opere – in Pikova dama, obe sta nastali po literarnih predlogah Aleksandra Sergejeviča Puškina.
Opera Evgenij Onjegin je navkljub resnim in razburljivim pretresom v skladateljevem osebnem življenju nastala razmeroma hitro, od prvega navdušenja nad snovjo do dokončanja dela je minilo zgolj leto dni. Svoji pokroviteljici, gospe von Meck, je Čajkovski pisal, da bodo z Onjeginom zadovoljni le tisti, ki jih zmorejo ganiti »navadna, preprosta človeška čustva«. Velikopotezno zasnovana tragedija je prevzela obliko vrste prizorov, dramaturška napetost izhaja iz značajev odrskih likov in ne iz položajev, v katerih se znajdejo. Tak pristop Čajkovskega je sredi 2. polovice 19. stoletja v formalnem smislu pomenil velik novum. Evgenij Onjegin je doživel krst leta 1879 v moskovskem Malem gledališču v izvedbi študentov konservatorija, a brez velikega uspeha. Šele vnovične postavitve v gledališču Boljšoj leta 1883 in v Sankt Peterburgu leta 1885 ter 1892 so dokazale, da gre za izjemno umetnino, ki ruši ustaljene stereotipe o operni pompoznosti in nabuhlosti. Velikega skladatelja je Puškinova pesnitev nagovorila na poseben način, saj je v njenih verzih ujeta množica raznolikih čustev in še posebej preobrazba – prijateljstva v veliko ljubezen in ljubezni v globoko sovraštvo ter celo smrt. Odsev duš obeh romantičnih velikanov, Puškina in Čajkovskega, kot ga lahko doživimo v tej operi, še danes in vedno znova prebuja domišljijo slehernega ljubitelja opere.