Z zadnjo treh velikih »Da Ponte oper« zaključujemo cikel Mozartovih opernih mojstrovin. Na našem odru smo v zadnjih desetih letih že uprizorili operi Figarova svatba ter Don Giovanni.

Mozartova opera, njen slovenski prevod bi se glasil Vse so take, je zadnja v vrsti Mozartovih oper, ki jih je ustvaril v sodelovanju z libretistom Lorenzom da Pontejem in spada med skladateljeva kontroverzna dela. Zaradi svojega ciničnega in satiričnega pogleda na odnose med moškimi in ženskami je v času nastanka veljala za tvegano in prostaško. A zgodba o dveh moških, ki želita preveriti zvestobo svojih izbrank, je nastala po naročilu cesarja Jožefa II. Ta naj bi slišal za podobno zgodbo, ki se je dogodila na Dunaju v krogu aristokratskih oficirjev. Libreto je našel svojega zagovornika tudi v romantiku Ernstu Theodorju Amadeusu Hoffmanu, ki ga je označil za «izraz najzabavnejše ironije«.

Delo odraža Mozartov pozni slog, glasba slika zadržanost in ravnovesje, v komedijski zaplet pa vnaša tudi čustveno globino. Kot je značilno za vse njegove večje opere, je Mozart tudi za Così fan tutte razvil poseben slog s svojevrstnim ironičnim humorjem. Posebnost je tudi prevlada ansambelskih odsekov nad arijami, saj se komedija ne dogaja med posamezniki, ampak med tremi skupinami: obema dekletoma, njunima zaročencema ter pobudnikoma komedije Alfonsom in Despino.

Opera je bila premierno uprizorjena 26. januarja 1790 na Dunaju, a je zaradi smrti cesarja doživela le štiri ponovitve, zatem so v znamenju žalovanja zaprli vsa gledališča.
Na ljubljanskem odru jo je občinstvo lahko videlo že v sezoni 1796/1797, zadnja premierna uprizoritev na našem odru pa se je zgodila 17. aprila leta 1991 v režiji Vita Tauferja.

Tokrat bo zaživela v koprodukciji s HNK iz Zagreba v režiji Alessia Pizzecha.

Besedilo: Tamara Šmit, Tatjana Ažman