Režiser Tomaž Pandur je v miselnem konceptu baleta Simfonija otožnih pesmi vstopil v pokrajino časa, v imaginativni, nepojasnjeni in težko dotakljivi ris našega bivanja, v pokrajino življenja in smrti, v intimno zgodovino izgub, v iskanje resnice – kot potnik, ki vidi dlje v čas in prostor. Na glasbo Henrika Mikołaja Góreckega je ustvaril sedem scenskih ikon, ki z narativnim tokom sovpadajo z likovnostjo suprematizma. V drugi realnosti, v drugem toku zavesti, v razpokah in ranah je naslikal poemo neizrečenega v iskanju definiranja absolutne lepote, vsega tistega, kar se v migracijah misli ne da ubesediti, a se manifestira z jezikom gledališča. V Simfoniji otožnih pesmi je Tomaž Pandur v sodelovanju s koreografom Ronaldom Savkovićem skulpturiral čas nedosegljivega, neizrekljivega in neotipljivega, kibernetični čas gledališke miselne enačbe.

»Edino možno potovanje je potovanje navznoter.«
Andrej Tarkovski

Življenjepisi:
Ustvarjalci predstave:
Ronald Savković, Livija Pandur, Numen, Angelina Atlagić, Jaša Koceli