Performans traja od 12.00 - 00.00. Vstop je mogoč večkat in kadar koli tekom dogodka.

Če hočemo zaigrati ta motiv 840-krat zapored, se je dobro pripraviti vnaprej in v največji tišini, upoštevaje pomembna obdobja popolnega mirovanja.

- Erik Satie

Vexations velja za eno najbolj radikalnih kompozicij v zgodovini glasbe, ki jo je okoli leta 1893 ustvaril Erik Satie. Enostranski partituri z le nekaj vrsticami je Satie pripisal enigmatično navodilo, ki kratko glasbeno frazo skozi 840 ponovitev brez prekinitve preoblikuje v performans v trajanju.

Navodilo ne določa načina interpretacije, temveč pogoje izvedbe. Kompozicija se tako vzpostavi kot časovni okvir, v katerega se izvajalec vpisuje kot nosilec ponavljanja. Ne glede na to, ali je bilo navodilo mišljeno resno, ironično ali kot provokacija, ostaja dejstvo, da takšna izvedba radikalno preoblikuje našo izkušnjo časa. V kontekstu hiperpospešene sedanjosti, prekinjenih kontinuitet in nenehnih stimulacij Vexations odpira drugačen režim zaznave – ne gre za konzumacijo ali porabo časa, temveč za vz_trajanje v njem.

S ponovitvami, ki presegajo mejo vzdržne koncentracije, se postopoma zabriše jasna ločnica med izvajanjem in stanjem izvajalca. Kar se začne kot preprosta naloga, se začne vračati kot izkušnja telesa. Pojavljajo se stanja, ki niso odklon, temveč posledica trajanja: izčrpanost, napor, dolgočasje, frustracija, izgubljenost, praznina, demotivacija, disociativnost, otopelost, bolečina in halucinacije. Prav ta stanja pa odpirajo možnost drugačne pozornosti. Ponavljanje ni več zgolj monotonija, temveč razpoka v avtomatizmu zaznave.

V marsičem se Vaje v nelagodju približujejo pogojem sodobnega bivanja, kjer se nelagodje ne pojavlja kot izjema, temveč kot kontinuiteta, ki jo sistem nenehno prekriva s hiperprodukcijo dražljajev, postavljanjem kratkoročnih ciljev in vztrajno težnjo po gibanju. Kaj se zgodi z nelagodjem, ko se odpovemo iskanju užitka in udobja?

Vexations - Vaje v nelagodju niso delo, ki bi ga bilo mogoče izvesti v klasičnem smislu, temveč eksperimentalna situacija, ki se vzpostavlja skozi vztrajanje in prisotnost treh pianistov, petih plesalcev ter občinstva. Ne gre za interpretacijo Satijevega dela, temveč za njegov materialni učinek. Predstava je povabilo, da dvanajst ur živimo v času, namesto da ga zgolj porabljamo.