Če hočemo zaigrati ta motiv 840-krat zapored, se je dobro pripraviti vnaprej in v največji tišini, upoštevaje pomembna obdobja popolnega mirovanja.

Vexations velja za eno najbolj radikalnih kompozicij v zgodovini glasbe, ki jo je Erik Satie 
ustvaril okoli leta 1893. Enostranski, nekaj vrstični partituri je Satie pripisal enigmatično 
navodilo, ki kratko glasbeno frazo preko 840-ih ponovitev, brez prekinitve, transformira v 
performans v trajanju.  
Navodilo ne določa interpretacije, temveč pogoje izvedbe, kompozicija pa se konstituira kot 
časovni okvir, v katerega se izvajalec vpisuje kot nosilec ponavljanja. Ne glede na to ali je 
bilo navodilo mišljeno resno, ironično ali kot provokacija, ostaja dejstvo, da takšna izvedba 
radikalno preoblikuje našo izkušnjo časa. V kontekstu hiperpospešene sedanjosti, prekinjenih 
kontinuitet in hipnih stimulacij Vexations razpira drugačen režim zaznave – ne gre za 
konzumacijo ali porabo časa, temveč za (vz)trajanje v njem.  
S ponovitvami, ki presegajo mejo vzdržne koncentracije, se postopoma razgradi jasna ločnica 
med izvajanjem in stanjem izvajalca. Kar se začne kot preprosta naloga, se začne vračati kot 
izkušnja telesa. V tej izkušnji se pojavljajo stanja, ki niso odklon, temveč posledica trajanja: 
izčrpanost, napor, dolgočasje, frustracija, izgubljenost, praznina, demotivacija, disociativnost, 
otopelost, bolečina, halucinacija. Toda prav ta stanja odpirajo možnost drugačne pozornosti. 
Ponavljanje ni več zgolj monotonija, temveč razpoka v avtomatizmu zaznave. 
V marsičem se Vaje v nelagodju približajo pogojem sodobnega bivanja, kjer se nelagodje ne 
pojavlja kot izjema, temveč kot kontinuiteta, ki jo sistem nenehno prekriva s hiperprodukcijo 
dražljajev, postavljanjem kratkoročnih ciljev in nenehno težnjo po gibanju. Kaj se zgodi z 
nelagodjem, ko se zoprstavimo iskanju užitka in udobja?  
Erik Sa e: Vexa ons. Vaje v nelagodju niso delo, ki ga je mogoče izvesti v klasičnem smislu, 
temveč eksperimentalna situacija, ki se vzpostavlja v vztrajanju in prisotnosti treh pianistov, 
petih plesalcev in občinstva. Posledično tudi niso interpretacija Satijevega dela, temveč 
njegov materialni učinek. So povabilo, da 12-ur živimo v času, namesto da bi ga zgolj 
porabljali.