IRENA SVOLJŠAK (1967-2020)

V ljubljansko Opero jo je pripeljala ljubezen do glasbe. Tu se je zaposlila leta 1986, najprej kot pevka v opernem zboru in leta 1993 kot pevka v solo zboru. Od leta 1992 je nastopala v manjših pevskih solističnih vlogah v Hoffmannovih pripovedkah, Krpanovi kobili, Puccinijevem Triptihu, Pikovi dami, Mediju, Konzulu, Ekvinokciju, Noči v Benetkah, Medeji, Netopirju in Veseli vdovi. Od leta 2003 se je vedno bolj posvečala nalogam hišne asistentke režije in leta 2006 tudi uradno prevzela to vlogo. Soustvarila je več kot štirideset predstav in bila nenadomestljiva pri celi vrsti koncertov in drugih dogodkov z našega sporeda.
Irena je živela za svoje poslanstvo – za glasbo, gledališče, opero, balet in za svojo gledališko družino.
Neizmerno jo bomo pogrešali in ohranili v trajnem spominu.

******

Ko sem pred skoraj tridesetimi leti kot mlad študent sedel v parterju in prvikrat prisostvoval vaji v operi, je pristopila do mene punca, ki me je prepoznala, in me ogovorila. Neverjeten konglomerat občutenja moči opernega duha in vtis, ki ga je s svojo sproščenostjo, prijaznostjo in spoštovanjem name naredila ona, je bil v svoji intenzivnosti in globini zame kot iniciacija v ustanovo, ki sem ji ostal zvest vse do danes. Začutil sem, kako skozi njeno močno osebnost proseva pravi duh te, meni takrat še neznane operne hiše. Ta občutek, ki je na čuden in skrivnosten način povezan prav z njo, me preveva še danes, posebej ta dan, ko nje – naše drage Irene ni več med nami.
Težko mi je pri srcu, saj vem, da njenega posebnega mesta v naši hiši in v moji duši ne more nadomestiti nihče. Mi bomo ustvarjali naprej in počasi našli nov modus operandi, a takega, kot smo ga imeli z njo, ne bo nikoli več … Ohranimo ga v duhu kot lep spomin, kot inspiracijo in se ga spomnimo, ko se zopet srečamo.
Marko Hribernik, umetniški vodja opere