Marin Blažević je dramaturg, gledališki režiser, umetniški direktor, producent ter strokovnjak in pedagog na področju gledališča in uprizoritvenih umetnosti. Njegova raznolika kariera je svojevrsten preplet umetniških, akademskih, administrativnih in vodstvenih funkcij, nalog, projektov, delovnih mest in odgovornosti. 

Med gledališkimi produkcijami, pod katere se je podpisal kot režiser in dramaturg, velja izpostaviti opere Julij Cezar v Egiptu, Otello, Macbeth, Falstaff, Aida, Traviata, Tosca, Carmen, Romeo in Julija ter Elektra. Nazadnje so na odru zaživele opere Arlecchino Ferrucia Busonija (skupaj z opero Julij Cezar v Egiptu je z njo gostoval na Opernem festivalu v kraju Savonlinna na Finskem, 2022), Ariadna na Naksosu (SNG Opera in balet Ljubljana), Don Carlos (v koprodukciji med SNG Maribor in Hrvaškim narodnim gledališčem /HNK/ na Reki), Pričakovanje (Erwartung, HNK na Reki), Peter Grimes (Gledališče v Erfurtu), Istrska poroka (Nozze istriane) Antonia Smareglie (Istrsko narodno gledališče v Puli in HNK na Reki), Don Giovanni (Gledališče v Freibergu), Madama Butterfly (HNK v Varaždinu in Dubrovniku), Sopra lo amore Tomaža Sveteta (Slovensko komorno glasbeno gledališče in Festival Ljubljana), Tosca (Heraklion na Kreti) in Potovanje v Reims (SNG Opera in balet Ljubljana ter v okviru projekta Go! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica – Gorica za Piccolo Opera Festival). Med projekti, ki se mu obetajo v prihodnje, sta režiji oper Saloma (HNK v Zagrebu) in Kralj Roger (Król Roger, Operni festival Savonlinna). 

Kot dramaturg se je preizkusil tako v številnih dramskih in snovalnih, kakor tudi v opernih produkcijah (Bakhantke, Gospodična Julija, Trilogija o hrvaškem fašizmu, Carmen, Rigoletto). Z nagrajenim gledališkim projektom Aleksandra Zec (2014), ki ga je ustvaril z režiserjem  Oliverjem Frljićem, je gostoval po vsej Evropi. Kot dramaturg in režiser je ustvaril eno od osrednjih produkcij v gledališkem programu Evropske prestolnice kulture 2020 na Reki Practicing Life – Second Time, zasnovano na romanu Nedjeljka Fabria, o zapleteni in nemirni zgodovini Reke, ki je kot mesto pribežnikov samo v 20. stoletju pripadalo kar devetim različnim državam.  

Jeseni 2014 je nastopil štiriletni mandat umetniškega direktorja opernega ansambla v Hrvaškem narodnem gledališče na Reki. Leta 2016 je postal tudi generalni in umetniški direktor (intendant) tega gledališča. Njegov drugi mandat je trajal do leta 2024. Med prvim mandatom je ustanovil Gledališki program za mlade, Operni studio, Mednarodno tekmovanje za mlade operne pevke in pevce »Zinka Milanov« in Reški simfonični orkester. Hrvaško narodno gledališče na Reki je pod njegovim vodstvom uprizorilo več kot dvajset premier dramskih, opernih, baletnih in plesnih predstav ter muzikalov v sezoni. Poleg tega je vsako leto ponudilo tudi dvajset koncertov s klasičnim glasbenim programom: simfonične, komorne in izobraževalne. Julija 2018 je v puljski Areni zasnoval operni festival na prostem Summer Classics (Poletna klasika).  

Kot član prvotnega odbora Evropske prestolnice kulture na Reki (2013–2015) je sodeloval pri oblikovanju koncepta in teme manifestacije Reka 2020 – Evropska prestolnica kulture: Pristanišče raznolikosti – migracije, voda, delo.  Več kot desetletje je bil tesno povezan s Performance Studies International (PSi), svetovnim združenjem umetnikov in akademikov na interdisciplinarnem področju uprizoritvenih umetnosti in izobraževanja. Deloval je tudi kot dramaturg, glavni organizator ter vodja inovativne in po vsem svetu razširjene konference Psi (2012–2015): Fluid States – Performances of UnKnowing, ki je leta  2015 potekala v več kot petnajstih krajih po svetu (Panama City, New Delhi, Adis Abeba, Omarska v Bosni in Hercegovini – odpovedana, Long Island, Dean's Blue Hole na Bahamih, Santorini, Amager, Kopenhagen, Nuuk na Grenlandiji, Streymoy – Ferski otoki, Cluj v Romuniji, Rarotongia – Cookovo otočje, Aomori v prefekturi Tohoku na Japonskem, Montreal, Regina v Kanadi, Melbourne, Manila in drugi kraji na Filipinih, Biblos in Bejrut). 

Bil je izredni profesor študija dramaturgije, gledališča in uprizoritvenih umetnosti na Akademiji za dramsko umetnost (oddelek za dramaturgijo) in Akademiji za glasbo (oddelek za operno petje) Univerze v Zagrebu pa tudi gostujoči izredni profesor na Šoli za umetnost Univerze Columbia (magistrski študij na področju gledališča, smer dramaturgija). Vodil je predavanja, seminarje in mojstrske delavnice s področja sodobne gledališke teorije in prakse ter študija uprizoritvenih umetnosti in dramaturgije na nekaterih najbolj cenjenih univerzah in umetniških šolah po svetu (med njimi so Yale, Stanford, Univerza Južne Karoline, Šola za umetnost in oblikovanje Roski, Viktorijanski umetniški kolidž Univerze v Melbournu, Šola za umetnost in estetiko Univerze Jawaharlala Nehruja v New Delhiju). Leta 2011 je prejel Fulbrightovo štipendijo za podoktorski študij, v okviru katerega se je posvetil raziskovalnemu projektu z naslovom Dramaturgy: Shifting Concept and Practice, ki ga je izvajal tako na Univerzi Columbia (gledališke umetnosti – dramaturgija), kot tudi na Univerzi v New Yorku (oddelek za študij uprizoritvenih umetnosti).   

Med njegovimi številnimi publikacijami v angleškem, hrvaškem, slovenskem, italijanskem in drugih jezikih najdemo avtorske knjige, zbirke esejev, urejene tematske izdaje mednarodnih revij za uprizoritvene umetnosti in izobraževanje na tem področju. Uredil je tudi vrsto knjig, med njimi sta Branko Gavella: Teorija glume – od materijala do ličnosti in zbirka esejev o slovenski gledališki skupini Via Negativa Ne, Via Negativa 2002–2008 (2011),  z Lado Čale Feldman sta uredila  MISperformance: essays in shifting perspectives (2014, v angleškem jeziku, www.maska.si). Med njegovimi avtorskimi knjigami sta Razgovori o novom kazalištu (2007) in Izboren poraz (2012) o teoriji novega gledališča nasploh in njegovi posebni zgodovini na Hrvaškem. Trenutno nastaja tudi njegova nova knjiga The Breadth and Shifts of Dramaturgy: Dramaturgical Turn.