Rojen je bil leta 1957 v Vroclavu na Poljskem in študiral teatrologijo na Jagelonski univerzi v Krakovu. V začetku osemdesetih let se je preselil v Nemčijo, kjer je na Univerzi v Kölnu obiskoval predavanja iz teatrologije in umetnostne zgodovine. V Nemčiji je sprva deloval kot asistent režije in scenografije v različnih gledališčih, med letoma 1986 in 1989 pa je bil stalni asistent režije in pozneje hišni režiser v gledališču Wuppertaler Bühnen, ki ga je s svojim delom proslavila Pina Bausch. Od takrat deluje predvsem v Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. Sodeloval je na Salzburškim slavnostnih igrah kot asistent Andrzeja Wajde in vodja produkcije pri Petru Steinu. Prejel je številne gledališke nagrade, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem. Med najpomembnejšimi je nagrada Prešernovega sklada leta 2016 za uprizoritev Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski. Med številnimi nagradami za gledališke predstave je pet slovenskih Borštnikovih nagrad: za Kafkovo Ameriko (1996), Shakespearovo Ukročeno trmoglavko (1997), Calderónovo Življenje je sen (1998), Shakespearovo Sen kresne noči (2003) in za predstavo La tregua Prima Levija (2005). Na Hrvaškem je prejel več nagrad za priredbe klasičnih dramskih del in za uprizoritve novih sodobnih besedil, med njimi sta Williamsova Noč iguane (2005, Split) in Matišićeva Ljudje iz voska (2019, Zagreb). Pogosto in z velikim zanimanjem uprizarja nova dramska besedila, priredbe proznih del in multikulturne projekte. V Državnem gledališču (Staatstheater) v Mainzu je režiral nemško premiero drame Četrta sestra Janusza Głowackega (2002), na znamenitem festivalu v Bad Hersfeldu odrsko priredbo romana Čarobna gora Thomasa Manna (2012), v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM) pa projekt Europa (2013), ki je nastal v sodelovanju z Repertoarnim gledališčem (Repertory Theatre) v Birminghamu, Poljskim gledališčem (Teatr Polski) v Bydgoszczu in Državnim dramskim gledališčem (Staatsschauspiel) v Dresdnu. Od leta 1999 je redni gostujoči režiser v gledališču Theater in der Josefstadt na Dunaju. Prva od njegovih petindvajsetih uprizoritev v tem gledališču je bila Calderónova Življenje je sen, med drugimi pa je tam režiral tudi predstave Sapfo (2002), Liliom (2003), Amfitrion (2005), Nevarna razmerja (2007), Duhovi (2009), Amadeus (2010), Profesor Bernhardi (2017), Letoviška trilogija (2024), Široka dežela (2025), svetovno praizvedbo drame Potovanje izgubljenih Daniela Kehlmanna, s katero je gledališče odprlo sezono 2018/2019, in nemško premiero nove drame Toma Stopparda Leopoldstadt (2022). Kot režiser redno gostuje tudi v slovenskih gledališčih, predvsem v SNG Drama Ljubljana, Mestnem gledališču ljubljanskem, SNG Nova Gorica in Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, režiral pa je tudi v SNG Maribor. Njegova zadnja operna režija, Gorenjski slavček na odru Opere v Gradcu (2024), je bila prva uprizoritev tega dela na avstrijskih tleh. Na začetku svoje kariere je v Nemčiji režiral Rigoletta v Mestnem gledališču v Koblenzu in Traviato v Državnem gledališču v Mainzu, na Hrvaškem Manon Lescaut v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) na Reki, v Sloveniji pa La Bohème v SNG Maribor.