Mateja Rebolj
Mateja Rebolj je plesalka, ki je uspela v svoj opus z visoko mero umetniške odličnosti hkrati zajeti širok spekter različnih gibalno-plesnih in tudi sodobnih scenskih estetik. Kot baletna solistka SNG Opera in balet Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja. Med njimi velja omeniti predvsem Giselle iz istoimenske francoske klasike in Odette iz Petipajevega Labodjega jezera. Njeno ustvarjanje je že v 70. letih minulega stoletja začelo kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega besednjaka in težnjo po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. V tem smislu je njen baletni vrhunec srečanje s sodobnimi težnjami baletnega koreografa Milka Šparembleka. Brez dvoma pa v opusu Mateje Rebolj in njenem umetniškem ustvarjanju zavzema osrednje mesto njeno srečanje z retrogradno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova, srečanje z retrogradnim gledališčem sester Scipion Nasice in z znamenitim Krstom pod Triglavom ter ne nazadnje tudi s produkcijo Plesnega teatra Ljubljana. S tem prelomom je prek vrste avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik razprla polje gibalnega in plesnega in vprašanje, kako je mogoče scenske umetnosti avtorsko misliti, pojmovati in vanje verjeti. Od srede 80. let je Mateja Rebolj svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika, Magdalene Reiter in Tanje Zgonc. Nastopila je v video delih Marine Gržinić in Aine Šmid, v predstavah gledališča Muzeum Barbare Novakovič Kolenc ter v spektaklih in akcijah Matjaža Bergerja. Z vrhunsko plesno disciplino, tehniko in domišljijo so njeni nastopi gledalca vselej nagovorili od tam, kjer se plesne forme podrgnejo ob svoj metafizični rob in ko zaradi tega njena diskretna avtorska drža učinkuje enako vrhunsko v klasičnih in modernih ter retrogradnih koreografskih formatih, v strogih koreografskih režimih in strukturah, kakor tudi v plesnem gledališču, konceptih, performansih in dogodkih.
Povzeto po obrazložitvi Roka Vevarja za nagrado Prešernovega sklada.