Antonín Dvořák (1841–1904), avtor številnih komornih in simfoničnih del ter desetih oper, med katerimi štejemo Rusalko (1900) za eno najpomembnejših opernih del na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je bil poleg Chopina in Čajkovskega prvi skladatelj slovanskega rodu, ki se je s svojo ustvarjalnostjo uspel globoko zasidrati v zavesti Zahoda. Lirična pravljica, opera Rusalka, predstavlja Dvořáka v njegovi zreli podobi, ko je znal na najbolj prefinjen način obvladovati vse glasbene in dramatske vire, in pomeni višek razvoja poznoromantične dramaturgije. Uspešna povezanost pravljičnega in resničnega sveta, ki jo je Dvořák spoznal v libretu češkega gledališčnika Jaroslava Kvapila, je skladatelja popolnoma prevzela. Idilično okolje njegove letne rezidence, kamor se je zatekel v svoje sedemmesečno umetniško snovanje, ga je navdihovalo z bližino gozdnega jezera, obkroženega s starodavnimi drevesi in z zelenimi jasami, in nastajalo je delo, navdihnjeno z magijo pravljice o vodni nimfi – rusalki. Lirični pesimizem fin de sieclovskega časa se je spojil z neustavljivim hrepenenjem, s tematiko ljudske tradicije, Fouquéjevo pravljico Undina, z Andersenovo Morsko deklico in s Hauptmannovim Potopljenim zvonom. Skladatelj je ustvaril zelo izrazito glasbo bogatih barv, polno melodičnih fantazij in instrumentalnih mojstrovin, ki odslikava igro valov in odsev meseca na površini jezera − operno pravljico o nesmiselni ljubezni med človekom-princem in vilo-rusalko, na koncu namesto s harmonično potešitvijo poveličano s smrtjo. Rusalka ni samo na Češkem, ampak tudi pri nas največkrat izvajana češka opera, takoj za Smetanovo Prodano nevesto, gotovo pa velja za najpogosteje izvajano glasbeno delo tega skladatelja po svetu nasploh.