Giuseppe Verdi

Ples v maskah (Un ballo in maschera)

  • Opera v treh dejanjih (šestih slikah)I
  • premiera 13. marca 2014, predstava traja 3 uri ter ima dva odmora
Nakup vstopnic

Ples v maskah (1859) velikega italijanskega skladatelja Giuseppa Verdija (1813–1901) je ena izmed tistih oper, ki je v času svojega nastajanja in pri naročnikih neapeljskega opernega gledališča sprožala nešteta vprašanja takratnih cenzorjev, saj je bil umor švedskega kralja, kot ga je v svojem dramskem besedilu opisal znameniti dramatik Eugène Scribe, prevelika aluzija na nekatere ne tako oddaljene dogodke evropske zgodovine. Zato je Verdi dogajanje preselil v Ameriko, natančneje v Boston, kralj pa je postal angleški guverner. Po vseh mogočih peripetijah je vsemu navkljub delo doživelo triumfalen uspeh v Rimu. Ples v maskah danes nedvomno štejemo ne samo za eno od temeljnih skladateljevih stvaritev, temveč tudi za enega izmed vrhov operne umetnosti, čeprav je do takrat že imel za sabo trilogijo tako imenovanih »nesmrtnih« del: Rigoletta, Trubadurja in Traviato. Verdi velja za umetnika, ki je razmišljal kot izvrsten dramatik, tisti, ki je znal prisluhniti človeški duši. Ples v maskah se je zgodil na vrhuncu njegove umetniške moči in (predvsem) njegovih dramaturških izkušenj, zato ni nič čudnega, da so poleg Mask tudi njegova poznejša dela (Don Carlos, Aida, Otello in Falstaff) v marsičem vse do danes ostala nepresežena. Ena od skrivnosti uspeha je prav gotovo prefinjena uravnoteženost glasbenih značajev, ki se zliva z izrazito poglobitvijo psihološkega izraza, izostreni kontrasti pa tvorijo izjemno učinkovite glasbene prizore. Pridih skrivnostnosti najdemo v Ulrikini sobani in pod vislicami na morišču, kjer Amelija išče skrivnostno zel; osebno dramo Riccarda podoživimo v njegovih intimnih trenutkih odločitve, strast in ljubezen v duetih z ljubljeno Amelijo, Renatov dvom in željo po maščevanju v prizoru žreba, ne nazadnje pa vsemu temu sledi izredno učinkovit konec – ples v maskah kot paradoks veselega družabnega dogodka, na katerem se pred očmi plešoče množice in občinstva v dvorani zgodi grozljiv umor.

Predstavo bo režiral Vinko Möderndorfer, vsestranski umetnik, ki je s svojim ustvarjanjem zaznamoval tudi obdobje zadnjih dvajsetih let ljubljanske Opere. Kot režiser in libretist je pripravil uprizoritve: Golobovo Krpanovo kobilo (1992), Verdijevega Falstaffa (1993), Šivičevo Cortesovo vrnitev (1996), Kozinov Ekvinokcij (1998), Golobovo Medejo (2000), za katero je napisal libreto, Ivana Susanina Mihaila Glinke (2000), Donizettijevega Don Pasquala (2001), Lehárjevo Veselo vdovo (2002 in 2008), Kleopatro Danila Švare (2002), Brata Alojza Ajdiča (2005) in Golobovo noviteto Ljubezen kapital (2012), za katero je prav tako prispeval libreto.

Življenjepisi:

Ustvarjalci predstave:
Marko Gašperšič, Vinko Möderndorfer, Branko Hojnik, Alan Hranitelj, Andrej Hajdinjak, Rosana Hribar, Blaž Lukan, Željka Ulčnik Remic

Solisti v nosilnih vlogah:
Branko Robinšak, Žiga Kasagić, Jure Kušar, Jože Vidic, Marko Kobal, Robert Vrčon, Natalia Ushakova, Galja Gorčeva, Vlatka Oršanić, Rebeka Radovan, Mirjam Kalin, Zdenka Gorenc, Norina Radovan, Dunja Spruk, Petra Vrezec k. g., Ivan Andres Arnšek, Slavko Savinšek, Saša Čano, Juan Vasle, Peter Martinčič, Tomaž Štular k. g.