koda L

  • Krstna izvedba nove slovenske opereI
  • premiera 14. 3. 2019 I
  • datumi predstav
Nakup vstopnic
14. marec 2019 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana Obvestilo Dirigent: Marko Hribernik

Nuška Drašček Rojko
Matej Vovk
Urška Arlič Gololičič
Robert Vrčon
Mirjam Kalin
Martina Zadro
Premiera Premiera
19. marec 2019 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana Obvestilo Dirigent: Marko Hribernik

Nuška Drašček Rojko
Matej Vovk
Urška Arlič Gololičič
Robert Vrčon
Mirjam Kalin
Martina Zadro
21. marec 2019 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana Obvestilo Dirigent: Marko Hribernik

Nuška Drašček Rojko
Matej Vovk
Urška Arlič Gololičič
Robert Vrčon
Mirjam Kalin
Martina Zadro
22. marec 2019 18:00 SNG Opera in balet Ljubljana Obvestilo Dirigent: Marko Hribernik

Nuška Drašček Rojko
Matej Vovk
Urška Arlič Gololičič
Robert Vrčon
Mirjam Kalin
Martina Zadro
23. marec 2019 19:30 SNG Opera in balet Ljubljana Obvestilo Dirigent: Marko Hribernik

Nuška Drašček Rojko
Matej Vovk
Urška Arlič Gololičič
Robert Vrčon
Mirjam Kalin
Martina Zadro

koda L je nov operni projekt slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo v mednarodnem prostoru na različnih umetniških področjih. Nastal je po navdihu knjige Fragmenti ljubezenskega diskurza francoskega filozofa Rolanda Barthesa (1915–1980). Gre za eno najizvirnejših obravnav ljubezni, ki ljubezenski diskurz v sodobnem času interpretira kot »izjemno samoten«. Z metodo povezovanja izbranih čustvenih stanj z arhetipskimi ljubezenskimi motivi iz književnosti, filozofskih del in iz vsakodnevnega življenja novonastalo operno delo sledi Barthesovemu principu, a se od njega tudi oddaljuje v svet samostojne umetniške stvaritve. koda L tako na široko razpira svetove ljubezni in jo v njenem večnem hrepenenju prek različnih figur tudi usmerja in vodi. Skorajda vsaka operna tema posega na ljubezensko področje, zato je naše novo glasbeno-scensko delo na poseben način posvečeno prav operi, ki dosega skladnost in lepoto v prepletu vseh umetniških zvrsti. Pod avtorstvo predstave se podpisujejo: mednarodno uveljavljeni domači skladatelj Milko Lazar (njegovo prvo delo za ljubljansko Opero, Deseta hči, je bilo premierno uprizorjeno leta 2015), pisateljica in dramaturginja SNG Drama Eva Kraševec, operni režiser, scenograf in umetniški vodja Opere Rocc, priznana vizualna umetnica in režiserka Nataša Prosenc Stearns, glasbena priprava in vodenje orkestra pa bosta zaupana Marku Hriberniku.

Besedilo: Eva Kraševec in Rocc


Magija človeka v fragmentih

Pred nami je koda L, ki pričuje o moči in globini človekovega čustvovanja ‒ svojevrsten izbor v današnji čas in prostor ujetih trenutkov emocionalne kulture, ki se po navdihu Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza napaja iz mitov, arhetipov, filozofskih del in intimnega. V izhodišču je bilo pisanje libreta predvsem raziskava tematike in iskanje jezika za misli in občutenja, ki bi spregovorila o globini človeka in o njegovi zmožnosti za ljubezen.

Fragmenti, barthesovsko izhodišče kode L, vzpostavljajo asociativno polje okoliščin, iz katerih se rojeva sodobni subjekt. Čist, poln želja in hrepenenja, naiven v svoji preprostosti in ustvarjalen v svojem brezmejnem pogumu in drznosti. Mitski človek. Človek, v kakršnega si želimo verjeti.

Orfejski mit vzpostavlja začetek, prvo temeljno razpoko v zemeljski skorji in izhodišče vseh ljubezni. Trenutek, ki se raztegne v večnost. Zareza ločitve, ki se stopnjuje v odsotnost, v kateri se nepovratno zrcali smrt. Bližina nedosežne večnosti. Orfej je simbol operne umetnosti, pevec, ki poje svoji ljubljeni Evridiki v večnost. Mit, ki združuje veliki operni temi, smrt in ljubezen. Emotivno izhodišče ljubezenskega diskurza, ki nas povede v razmislek, da se le redko zmoremo približati tem veličastnim občutkom, četudi so del nas.

Simpozij spregovori o drugačnem začetku, ki združuje filozofsko misel in ljubezen. Govorimo o Platonovem Simpoziju, ki je filozofska razprava o naravi Erosa. Znan je Aristofanov govor o prvotni enovitosti človeka, ki ga je zaradi njegove moči in objestnosti Zevs razpolovil. Znova gre za ločitev, le da se zaradi hrepenenja po svoji izgubljeni polovici človeška bitja neutrudljivo iščejo in stremijo k ponovni združitvi. Njihovo ljubezensko iskanje je spomin na starodavno človekovo naravo, ko so še obstajali trije spoli, ženski, moški in moško-ženski ter z njimi opomin, da spolna delitev ni binarna.

Arhetip spregovori o položaju ženske, ki je posledica večtisočletne vladavine patriarhata. Lok od antike do danes, od antične Penelope do ženske enaindvajsetega stoletja. Zgodovina ženske emancipacije je zgodovina uporov žensk proti vlogam, ki so jim bile namenjene v posameznih zgodovinskih obdobjih. Subjekt Arhetipa je ženska, ki v tradicionalni sliki čaka na vrnitev svojega ljubega. Statve, pesem, ki jo piše, in vprašanje, če se ni medtem v teku tisočletij že emancipirala in odšla, nežno premikajo meje in postajajo simbol njene osvobojenosti.

Na drugi strani je moški, ki se v večtisočletni zgodovini prav tako ni uspel izmakniti stereotipiziranju in svojemu arhetipu. Romantični mit ga prikazuje v njegovi drugi podobi, kot hrepenečega, senzibilnega in ranljivega. Simbol tega moškega je morda Goethejev Werther. Na Wertherju je nekaj lepega in osvobajajočega, saj si dovoli sanjati in hrepeneti, obenem pa nas lahko njegovo sentimentalno čustvovanje tudi odvrne, saj ga skoraj ne moremo jemati popolnoma zares. Morda potrebujemo Wertherja zgolj kot odmik od stereotipa in kot prehodno stopnjo v levitvi do sodobnega moškega.

Ob vsej razprtosti hrepenenja kot paradigmatskega trenutka ljubezni se nenadoma zgodi trenutek izpolnitve, trenutek, ki je le malokdaj (za)ključni del velikih ljubezenskih zgodb, vendar je zakodiran v vseh njih. Izpolnitev je vrh. Brez tega trenutka ni velike zgodbe. Trubadurska ljubezen Tristana in Izolde je le en tak primer. Četudi ob pomoči čudežnega napoja, ki ju za večno združi v ljubezni – kljub neštetim zapletom, ki sledijo. Vendar, ali zmoremo osamiti zgolj tisti trenutek izpolnitve, ki je popoln v samem sebi?

Liberté vzpostavlja korelacijo ljubezni in svobode. Kako ljubiti brez posesivnosti? Kako se oddaljiti od romantične ljubezni? Kako se naučiti, da ljubezen pomeni tudi, da zmoreš izpustiti? Ali je to zrelost sodobnega posameznika? Kaj pravzaprav pomeni ljubiti v današnjem času? Ali je (skupna) smrt, kot jo poznamo v romantični ljubezni, kaj več od ljubezni, ki je sposobna preživeti v odsotnosti drugega? Je ločitev od ljubljenega prav tako tragična kot smrt zaradi ljubezni? Ponovno smo na izhodiščni točki in zdi se, da ljubezen brez tragičnega konca ni nič manjša.

Stari Grki so poznali več različnih izrazov za ljubezen. Philía je izraz za bratsko/sestrsko ljubezen oziroma za prijateljstvo med enakimi in če govorimo o globini človekovega čustvenega sveta, ne moremo mimo tega grškega pojma, ki ga je vzpostavil Aristotel v Nikomahovi etiki. Obenem pa je philía tudi izraz za ljubezen nasploh. Na tej točki se oddaljimo od erosa, ki ga sicer pripisujemo odnosu med dvema, in razpremo krila v občutenje brezmejnosti človekove zmožnosti za ljubezen.

Sledi samo še enigmatični L, ki prinaša zakodirano sporočilo današnjemu človeku; zavedanje o moči solze, trpljenja in hrepenenja ter nov jezik, ki zaokroži iskanje opere v fragmentih ljubezenskega diskurza.

Post scriptum
Človek se rodi čist in brez anomalij, ki nastanejo na duši in telesu v teku let. V postopnem oddaljevanju od najintimnejših želja začenjamo tlačiti svoja hrepenenja in ko to počnemo dovolj dolgo, se začnejo v nas nabirati občutki neizživetosti, frustracij, vklenjenosti in nemoči. Čustva okamnijo in človek postane trd, obrazne konture izdajajo čudno strogost, zgodijo se zavist, mediokritetni krč, včasih celo škodoželjnost. Človek, ki ne razmišlja o svoji želji, ki si je ne želi vroče uresničiti vsak trenutek svojega življenja in jo celo zanika, potlači ali zavrača, ker se morda boji, da bi se mu uresničitev želje izmaknila, je mrtev človek. In v družbi takih posameznikov živimo zdaj. Zato je prav v današnjem času pomembno zavedanje hrepenenja. Želja, ki jo nosimo v sebi, je večja od nas in moramo ji slediti z vso močjo našega bitja ne glede na tveganje. Nikoli ne smemo popustiti pri iskanju svoje individualnosti, ki je nujni del naše človeškosti. Le tako bomo ohranili svoje bistvo, ki je, kot vemo, očem nevidno.

Naj nas koda L vrne v občutenje čistosti, lepote in globine.

Besedilo: Eva Kraševec