Koprodukcija opere Črne maske po baletni koprodukciji Bajadera ponovno in še bolj intenzivno združuje obe slovenski operni gledališči in predstavlja tudi enega od najpomembnejših umetniških vrhuncev leta 2012, ko bo Maribor postal evropska prestolnica kulture.  

Po dveh desetletjih umetniških prizadevanj, ki jih je zmotila duševna bolezen, je Marij Kogoj zapustil pomemben opus solističnih pesmi, zborov, kompozicij za klavir in poleg nekaterih primerov simfonične in komorne glasbe tudi opero Črne maske. Slednja spada v tisti segment slovenskih oper, ki s svojo izdelano simbolno konstelacijo, kompleksno dramaturgijo in močno identiteto glasbene govorice tvorijo jedro slovenske modernistične operne tradicije, če ni celo njen edini pravi primer (vsaj iz prve polovice 20. stoletja). Partitura Črnih mask je ostala nedotaknjena vrsto let – bržkone je opera čakala primeren trenutek za uprizoritev, ki zahteva kompleksen gledališki pristop. Na novo revidirana verzija partiture, ki se v dveh delih razteza čez 800 strani, je po večini rezultat požrtvovalnega in poznavalskega dela dirigenta Uroša Lajovica, ki bo glasbeni vodja nove produkcije Črnih mask v prvi polovici januarja 2012, ko bo mesto Maribor prevzelo kulturni »prestol« Evrope. V koprodukcijskem smislu pa predstavljajo Kogojeve Črne maske veliko priložnost pokazati vsemu svetu po krivici spregledan pomemben del slovenske modernistične operne tradicije, ki je tako po estetski kot vsebinski strani še kako aktualna v današnjem času. Črne maske so bile komponirane med letoma 1924 in 1927, svojo premiero pa so doživele maja 1929 v Ljubljani. Občinstvo je bilo do novitete skeptično in je ni dobro sprejelo, kar velja pripisati predvsem provincialnemu specifikumu tedanje Slovenije, ki novotarijam – tudi če so se te pozneje izkazale za velik umetniški dosežek – praviloma ni bilo naklonjeno. Kljub okornim začetkom »življenjske poti« uprizoritve Kogojeve opere pa se je ta nemudoma izkazala kot delo z veliko dramsko prezenco, intenzivnostjo in suspendirano klavstrofobijo, prežeto z amalgamsko glasbeno govorico. Po svojem bistvu predstavljajo Črne maske zametek atonalnosti – tiste atonalnosti, ki je proslavila Bergovo opero Vojček  (Wozzeck), četudi je bil Kogoj osebno bolj dovzeten za Schrekerjeve vplive, ki jih je našel zlasti v njegovi operi Der ferne Klang (Daljni zven), kjer je tonalno polje močno razširjeno, orkestracija nadvse domiselna, s skorajda čarobnimi učinki. V Kogojevi operi se zrcalijo tudi vplivi Zemlinskega, Korngolda in Richarda Straussa, deloma pa se odražajo tudi wagnerjanske poteze in takrat »nova« atonalna ekspresivnost del Arnolda Schönberga.