Motiv Goldonijevega Apotekarja je bil v meščanski komediji 18. stoletja večkrat uporabljen. Sempronio, lastnik lekarne, je varuh lepe Grillette, ki ljubi preprostega, vendar zbeganega fanta Mengona. Sempronio na tihem skuje čudovit načrt: oženil se bo s svojo lepo varovanko in obenem z njeno roko pridobil še lepo bogastvo. O njeni pozornosti, seveda pa tudi o denarju, sanja tudi mlad dandi Volpino. Pohlep in grabežljivost sta na koncu po pričakovanju ustrezno kaznovana. Joseph Haydn (Rohrau, 1792 – Dunaj, 1809) je čudovito izkoristil Goldonijevo besedilo. Secco recitativi in glasbene številke so odlično karakterizirani in si sledijo v izredno dramatičnem in napetem zaporedju. Komično opero odlikuje Haydnova pozornost, s katero je zajel globino Volpinove duše. Značilna je arija, ko Volpino snuje maščevanje in se prisrčno posmehuje svojemu junaku. Haydn je tukaj prvič uvedel fagot kot sredstvo za buffo karakterizacijo. Kvaliteta njegovega dela pa se izraža tudi v slikovitosti Volpinovih razpoloženj znotraj arije, ki prehajajo od njegovega poguma in bahanja na začetku prek potuhnjenosti do strahu na koncu. Vsi psihološki odtenki so podani izredno sugestivno, celotno delo je polno domislekov in humorja. Nikjer ni dolgoveznih melodij, harmonije so pisane in imajo zanimive modulacije, orkester je nosilec razpoloženj. Tudi v tem opernem delu se je Haydn predstavil kot velik mojster simfoničnega stavka. SNG Opera in balet Ljubljana je Apotekarja premierno uprizorila na ljubljanskem gradu v posvetitev 200. obletnice skladateljeve smrti.