radio student2

Baletni večer, posvečen 130. obletnici skladateljevega rojstva

Stravinski

  • Koreografije Kristine Aleksove, Georgea Balanchina in Jiříja KyliánaI
  • Premiera 27. septembra 2012, predstava traja 2 uri in 10 minut ter ima dva odmora
Nakup vstopnic

Igor Fjodorovič Stravinski (1882–1971) je bil izvirna, genialna glasbena osebnost 20. stoletja. V svojem življenju je prehodil skladateljsko pot z mnogimi slogovnimi postanki: od ruskega impresionizma in poenostavljene atonalnosti do neoklasicizma. Baleta Ognjena ptica in Petruška, s katerima je izzval pozornost sveta, sta izšla iz rusko-francoske simbioze barvitega in ritmično pregnantnega impresionizma; Posvetitev pomladi je balet revolucionarnih glasbenih idej; Zgodba o vojaku se je v komornem sozvenu dotaknila jazzovskega sveta, medtem ko se je Pulcinella ogledala v glasbeni povečavi 18. stoletja, oratorijska opera v dveh dejanjih Oedipus Rex pa razkrila svoj glasbeni svet kot neoklasicistično obdelana umetnina. K njegovim skladateljskim uspehom lahko prištejemo tudi pianistično in dirigentsko kariero, saj je kot dirigent pogosto krstno uprizoril svoja glasbena dela.

1. Otroci z roba resničnosti

Stravinski je o svoji glasbi, na katero bo nastala nova koreografija, zapisal: »Pulcinella je odkritje iz moje preteklosti, odkritje, ki je pogojevalo vsa moja nadaljnja dela … Ne, takrat me ni razumel nihče; celo napadali so me, češ da sem »posnemovalec«; zasmehovali so me zaradi moje nove 'svobodne' glasbe in kritizirali zaradi mojega dezerterstva v 'modernizem' in odtujevanja od mojega 'pravega ruskega nasledstva'.«

Mlada baletna plesalka ljubljanskega baletnega ansambla Kristina Aleksova bo z ustvarjanjem nove koreografije dobila priložnost pokazati svoj nesporni koreografski talent. Izhodišče njene koreografije je torej glasba Stravinskega, ki jo bo skozi ples prenesla v sodobni svet mladega človeka in na izviren način poskušala ujeti duha skladatelja in vznemirljive dobe mladih ustvarjalnih idej. Osnovni okvir je zgodba o pulcinellah, ki so potujoči igralci pod okriljem cirkuške karavane, prispodobe za pot skozi življenje, vsak od protagonistov pa je zvest  svojim  željam in sanjam, ki narekujejo njihove osebnosti in njihovo lastno pot. Pulcinelle so tudi pogumni posamezniki, ki zaradi zapriseženosti svojim sanjam izkusijo življenje v vsej njegovi širini, saj jih nenehno iskanje in prepuščanje navidezno naključnim situacijam ne nazadnje vodi tudi v absurdnosti bivanja, kjer pa je vendarle še vedno dovolj prostora za otroško naivnost in humorno dojemanje sveta. Skozi elemente Commedie dell'arte se koreografija sprehaja med človeško lepoto in ironijo vsakdana, ki pa nas vedno (po)pelje v pravo smer, če le dovolimo, da nad pravili in navodili prevlada bister um.

2. Apolon

Apolon je pomenil veliko prelomnico v umetniškem življenju Georgea Balanchina. V tem delu je umetnik uveljavil natančnost in čistost koreografskega sloga, ki ga je poiskal v podobah grške arhitekture. Posegel je po brezčasni dimenziji, ki je napovedala največje mojstrovine, ki jih je postavil za Newyorški mestni balet (New York City Ballet), zlasti na glasbo Igorja Stravinskega. Ustvarjanje na glasbo tega skladatelja je Balanchinu odprlo drugačne dimenzije koreografske kompozicije, ki so se odrazile v novi metodologiji in estetiki ter zaznamovale njegova poznejša dela. Mojstru so se odprle možnosti za posodobitev klasičnega plesa za dva plesalca (pas de deux), s čimer je pomembno prispeval k razvoju neoklasičnega baletnega sloga.

Balanchinov Apolon ni bil balet, kakršnega je pričakovala večina gledalcev. Po njegovi prvi izvedbi je eden od francoskih kritikov celo zapisal, da tisto, kar je videl, nima nikakršne zveze z Apolonom, drugi pa je zabeležil, da bi se moral balet namesto Apolon, ljubljenec muz imenovati Apolonove igre z muzami. »Vzdušje silovite telesnosti asociira na atlete pred dirko. Sleherna variacija spominja na trening za dokončni vzpon na Olimp, finale, ki je podoben tekmovanju bojnih vpreg, pa v spomin prikliče profile Rimljanov na kovancih. Poleg tega je vse skupaj  upodobljeno v razširjeni izpovedi ruskega baleta.« Pa vendar je leta 1947 Glenway Wescott Apolona napovedal takole: »Videli bomo olimpijske igre, spremenjene v sodobni balet. Med vsemi Balanchinovimi baleti je prav Apolon, ljubljenec muz tisti, ki je zgodovinsko najpomembnejši, najkompaktnejši in najvplivnejši.«

3. Svatba

Jiři Kylián (1947) je češki koreograf, ki je po študiju v Pragi s pomočjo štipendije nadaljeval šolanje na londonski Kraljevi baletni šoli. Leta 1968 se je kot plesalec pridružil baletnemu ansamblu v Stuttgartu, kjer je srečal največjega koreografa tega obdobja Johna Cranka. Ta je spodbudil njegovo ambicijo, da se tudi sam posveti koreografiranju. Po prvi koreografiji leta 1973 za Nizozemsko plesno gledališče (Nederlands Dans Theater) je leta 1975 postal umetniški vodja tega ansambla, leta 1978 pa se je proslavil s predstavo Sinfonietta na Janáčkovo glasbo. Za Nizozemsko plesno gledališče je do danes ustvaril že približno 50 produkcij. Za koreografa Kyliána je značilen abstrakten nadrealistični ples, v katerem je še posebej izražena lepota giba. Svatba na glasbo Les Noces Igorja Stravinskega predstavlja star tradicionalni poročni ritual iz časov, ko je v Rusiji še veljal dogovor med starši o poroki njihovih otrok. Ples, ki ga vodi glasba, predstavlja različne »postaje« samega obreda, med katerim se ženin in nevesta, še vedno tujca, počutita kot žrtvi. Skozi obred, ki postaja vedno bolj divji, se sprosti strast in prepad med žensko in moškim začne izginjati. Ko sta strah in dvom pregnana, mladoporočenca obrneta hrbet preteklosti in odideta novemu življenju naproti.