Katera bo Slovenka leta 2011?

Maja Keuc

je pevka, ki je (pre)potreben vzor današnji mladini. Že od malega ve, kaj hoče, in je za to pripravljena trdo delati. Je odgovorna, samostojna, misli s svojo glavo in se sama odloča. Podvige na glasbenem področju združuje s šolskim delom. Sodeluje z izvajalci svetovne slave in neznanimi imeni, ki jo prepričajo s svojim ustvarjanjem. Je ljubljenka slovenskega občinstva in tarča opravljivcev, a do obojega ohranja zdravo distanco. Z glasbo se resno ukvarja že od trinajstega leta, v zadnjem letu pa ji je uspelo doseči več kot marsikomu v vsej karieri. Ob vseh uspehih in bleščavem soju žarometov pa Maja ne pusti, da bi ji slava stopila v glavo. Je zvesta sama sebi. S strastnim srcem, trezno glavo in glasom, ki se nas dotakne.

Mag. Dragica Kraljič

je ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev in defektologinja z dolgoletnimi izkušnjami. Za nas pa je predvsem mati dvajsetletnega Janeka, fanta z Downovim sindromom, ki mu je lani sprejeti zakon poskušal vzeti še tisto malo pravic, ki jih v tej državi ima. Nekaj borih evrov invalidnine bi po novem postalo socialna pomoč, njegova dediščina last države, tisoč evrov prihrankov pa razlog, da izgubi še to. Ogorčena nad zakonom, ki ljudem z motnjami v duševnem razvoju jemlje status invalida in jih izenačuje s tistimi, ki bodo že jutri morda le dobili službo in ki lahko o svojem življenju odločajo sami, je Dragica Kraljič rekla – ne, ne dovolim. Izpostavila se je pred javnostjo, z intimno izpovedjo opozorila na teptane pravice in tako oči »normalne« večine usmerila v nemočne z obrobja družbe. Odmev njenega glasu je veliko pripomogel k temu, da zakon miruje, ljudje z motnjami v duševnem razvoju pa so, vsaj za zdaj, ohranili tisto malo zaščite, ki jim jo država daje.

Tina Maze

je vrhunska smučarka, ki s svojo ekipo »team to aMaze« že tri leta premika gore in posega po zvezdah. S svojimi enajstimi zmagami v svetovnem pokalu je že postala najuspešnejša slovenska smučarka vseh časov. Srebrnemu odličju v veleslalomu s svetovnega prvenstva 2009 je naslednjo sezono dodala kar dve olimpijski medalji v slalomu in veleslalomu, v prejšnji sezoni pa je med drugim postala tudi svetovna prvakinja v veleslalomu. Neuspehi, ki jih je zmeraj manj, je ne potolčejo, ampak spodbujajo, da dela še bolje, da se osredotoči na vsako tekmo posebej in se bori iz dneva v dan. Časa za obremenjevanje z nesmučarskimi zadevami ni, pravi. V alpskem smučanju namreč ni naključij in nič ni podarjeno, zato je vsak uspeh vreden zlata. Mladim daje upanje, da je vse mogoče, vsem nam pa s svojimi neverjetnimi uspehi lepša vsakodnevne trenutke.

Vilma Novak

je medicinska sestra babica v ljubljanski porodnišnici in prostovoljka, ki dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Njen službeni dom je porodnišnica, natančneje laktarij – zadnja leta dela kot mednarodno pooblaščena svetovalka za dojenje. Kot prostovoljka je začela kot varuhinja gorske narave in mentorica mlajšim otrokom, nato je kot medicinska sestra spremljala otroke, ki jih je Zveza prijateljev mladine Slovenija poslala na počitnice, pozneje pa je spremljala tudi ljudi s posebnimi potrebami. Ti so jo tako zelo prevzeli, da že dvanajsto leto sodeluje z društvom Mali princ iz Šmihela in zvezo Sožitje ter pomaga osebam z motnjo v duševnem razvoju – tudi s seminarji na temo spolnosti. Je tudi vodja programov vseživljenjskega učenja in doživljajskih taborov. Največja želja se ji je izpolnila, ko je postala dvakratna darovalka kostnega mozga in je tako lahko neposredno reševala človeška življenja.

Fanči Perdih

je vodja edine slovenske ekološke semenarske hiše, ki se od leta 2007 ukvarja s pridelavo ekoloških semen zelenjadnic in delno zelišč ter tako pomaga ohranjati dediščino naših prednikov. V tradicionalnih semenih, ki so se na slovenskih kmetijah ohranjala iz generacije v generacijo, se skrivata biotska raznovrstnost in gensko bogastvo. Semena slovenskih avtohtonih sort so namreč za našo državo strateškega pomena, saj nam zagotavljajo varnost. Več ko jih bomo ohranili, manj bomo odvisni od drugih. Njeno podjetje organizira svetovanje, izobraževanje in pridelavo semena na slovenskih ekoloških kmetijah v skladu s slovensko zakonodajo o semenskem materialu ter sočasno skrbi za analize, pakiranje in trženje semen. V štirih letih jim je na trinajstih kooperantskih kmetijah uspelo pridelati 45 različnih sort zelenjadnih semen, štiri avtohtone slovenske sorte pa so evidentirali in jih vpisali v ohranjevalno sortno listo, kar je v tako kratkem času zelo velik uspeh.

Nataša Pirc Musar

Po izobrazbi pravnica s pravosodnim izpitom, sicer pa nekdanja novinarka in celo stevardesa, je že drugi mandat prva informacijska pooblaščenka v Sloveniji. Njena naloga je, da ščiti zasebnost državljank in državljanov pred zlorabami, ki jih omogočajo vedno večje in številčnejše podatkovne baze trgovskih podjetij, družabnih omrežij in celo državnih institucij. Opozarja nas, da smo v tem norem svetu napredne komunikacijske tehnologije in interesnih lobijev posamezniki vse bolj nadzorovani in prisluškovani, še posebej pa opozarja na vse hujše kršitve zasebnosti na delovnem mestu in se zavzema za nov zakon, ki bi urejal to področje. Pri svojem delu je tako temeljita, učinkovita in brezkompromisna, da jo mnogi vidijo kot najprimernejšo predsednico krizne vlade.

Ruth Podgornik Reš

Priznana vrtnarka in avtorica številnih knjig o urejanju vrtov ima tudi drugo, manj znano strast – tek. Bolje rečeno, tek na dolge proge. Zelo zelo dolge. Je edina slovenska ultramaratonka. Njeni dosežki jo, kljub temu da zanje ne pobira medalj in naslovov, uvrščajo ob bok najuspešnejšim profesionalnim športnikom. Samo v zadnjih dveh letih je pretekla 800 kilometrov dolgo Slovensko planinsko transverzalo, kar je doslej uspelo le petim moškim; 260 kilometrov dolg maraton skozi Saharo, na katerem sta na cilj prišli le dve ženski, in si pritekla drugo mesto na slovitem Sparthatlonu v Grčiji, kjer je premagala 247 kilometrov dolgo progo. Svojih uspehov ne obeša na veliki zvon, a njeno premagovanje lastnih meja je vzor vsem, ki ljubijo šport.

Jelka Reichman

je gotovo tista ilustratorka, ki je v slovenske otroške knjige in slikanice vnesla največ miline, topline in nežnosti. Mehki otroški obrazki, igrivi mucki, puhasti medvedki, razkošna narava – to je le nekaj tipičnih podob iz njenega pravljičnega sveta. Tudi odraslim pogled na ilustracije Reichmanove polepša dan in ga ponese v čas otroštva. Občudujemo njen talent, plemenitost in željo, da ne bi izgubila otroka v sebi. In prav to sama rada pogosto poudari: »S svojim delom se tolažim, nisem tako brezskrbna in srečna, kot mnogi menijo. Zatekam se v ta svoj svet, da lahko preživim vsakodnevne tegobe, in iščem čisto lepoto. Zato so mi otroci tako blizu: počutim se kot otrok med otroki in vedno se bom.« Potrebo po izražanju skozi slikanje čuti slikarka in ilustratorka Jelka Reichman, rojena leta 1939, od malega. Risanje je zanjo način življenja, kar koli gleda, kar koli jo obdaja, poveže s svojim delom. Seveda je risala za svoja otroka in potem za svoje vnuke. In za vse otroke, ki imajo radi knjige in pravljični svet v njih.

Majda Struc

Ko je bila študentka drugega letnika novinarstva, je šla na pogovor k mariborski sekretarki Zveze prijateljev mladine in ta ji je po desetih minutah rekla, ti boš pa delala pri nas, iz pravega testa si. Imela je prav, saj je Majda Struc v tej organizaciji že štiri desetletja, od tega dvajset let predsednica mariborske ZPM, zadnja leta pa generalna sekretarka ZPMS, od koder odhaja v zasluženi pokoj. Ampak otrok ne bo pustila na cedilu, dokler bo živa, to je jasno vsem, ki jo poznajo. Tudi po njeni zaslugi je ZPMS dobrodelna organizacija, ki ji Slovenci od vseh najbolj zaupajo, tako namreč pravi mednarodna raziskava. Od vsega začetka sodeluje pri projektu Otrokov zagovornik – glas otroka, posebej pri srcu pa so ji medgeneracijski tabori, na katerih se srečujejo otroci in starejši ljudje, ter organizacija počitnic za otroke s posebnimi potrebami. Mimogrede, ob tem je imela še uspešno novinarsko kariero, med drugim je bila tudi glavna urednica Večera.

Vilma Topolšek

je ponosna kmečka gospodinja, ki skupaj s svojo družino že dvajset let skrbi za eno prvih turističnih kmetij pri nas. Kmetija Urška na obronkih zreškega Pohorja je v tem času postala pojem za prijetno domačnost, prijazno oskrbo in izjemno okusne slovenske kulinarične dobrote, ki nastajajo v njeni kuhinji. Na začetku skromna in od turističnih tokov oddaljena kmetija je prav po zaslugi Vilme Topolšek postala zgodba o uspehu in prva kmetija v Sloveniji z evropskim priznanjem za turistično namestitev, prijazno do okolja – z eko marjetico. Pri Vilmi in njenih domačih namreč skrbijo za okolje in ponujajo tudi ekološko pridelana živila. Ob dvajsetletnici je izdala še knjigo, v kateri lahko poleg receptov za njene jedi preberete tudi, da je bilo pri njih v tem času zamesenih in pojedenih 9112 hlebcev kruha, zakuhanih več kot sedem kilometrov doma narejenih rezancev in nabranih in za čaj posušenih 71 kg zdravilnih rastlin.

Katja Zabukovec Kerin

je predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ki nasilja ni doživljala v družini, polni ljubezni, ampak skozi sosednja vrata in okna. Že kot otrok je ob krikih trpinčenih večkrat poklicala policijo, pred petnajstimi leti pa s kolegico po veliko letih prostovoljnega dela v različnih nevladnih organizacijah ustanovila Društvo za nenasilno komunikacijo z jasnimi cilji: začeti delati s storilci, ponuditi kakovostne preventivne programe za nenasilje ter dopolniti ponudbo programov za žrtve nasilja. Brez sredstev in izkušenj, a s trdno odločenostjo, da je za dosego nemogočega treba le malo več časa. Storili so veliko: odprli varne hiše, po Sloveniji razširili ponudbo programov za žrtve in storilce nasilja, sprejeli Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ozaveščali javnost. Vse od ustanovitve je predsednica in tako danes kot takrat meni, da si vsi ljudje zaslužimo spoštovanje in da bi morali vsi ljudje imeti enake možnosti.

Milena Zupančič

Zagotovo prva dama slovenskega gledališča in filma je leto 2011 zaznamovala z dvema odhodoma – najprej je po desetletju predanega dela ambasadorke slovenskega Unicefa sledila svojemu socialnemu čutu in razočarana zaradi nepravilnosti protestno izstopila iz te humanitarne organizacije, proti koncu leta pa je odšla v pokoj. V njeni izjemni igralski karieri so se zvrstile številne nepozabne vloge, od najbolj prepoznavne Mete v filmu Cvetje v jeseni, do zadnje, grofice Rostove v Hrvaškem narodnem gledališču, zaradi katere je ena največjih zvezd jugoslovanskega filma zadnje čase razpeta med Zagrebom in domačo Bohinjsko Belo. Dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo in Borštnikovega prstana je v igralstvu dosegla vse, kar lahko doseže igralka, njena srčnost in dobrota pa sta z največjimi črkami zapisani v nas za vedno.