| Aleksander P. Borodin |
| KNEZ IGOR |
Nova glasbena in režijska postavitev
17. januarja 2009 ob 19.00 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma |
Ponovitve: 19. januarja ob 15.00, 21., 23., 27. januarja ob 19.00 ter 25. januarja ob 17.00
Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Opera v dveh delih v dramaturški adaptaciji Plamena Kartaloffa
Izvedba v ruskem jeziku s slovenskimi nadnapisi v prevodu Majde Wozniak.
Cene vstopnic: 30, 25, 19, 17 €, ponovitve 28, 23.50, 18 in 16 €. |
| |
|
Glasba in libreto: Aleksander P. Borodin
Prevod iz ruščine za nadnapise: Majda Wozniak
Dirigenta: Grigor Palikarov, Aleksandar Spasić
Režiser: Plamen Kartaloff
Scenograf: Boris Stojnov
Kostumografka: Cvetanka Petkova Stojnova
Koreografka: Anna Kristof
Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak
Vodja zbora: Martina Batič
Koncertna mojstra: Igor Grasselli, Gregor Traven
Lektorstvo: Jelena Boljubaš, Mira Jakopec
Asistentke režiserja: Jasna Žarić, Irena Svoljšak, Simona Pinter
Asistentki koreografke: Claudia Sovre, Mojca Kalar
Korepetitorji: Jelena Boljubaš (vodja študija), Višnja Kajgana, Simon Krečič
Zasedba vlog (po abecednem vrstnem redu):
Igor Svjatoslavič, severski knez: Marko Kobal / Vladimir Redkin
Jaroslavna, njegova žena: Galja Gorčeva / Milena Morača / Vlatka Oršanić
Vladimir Igorjevič, Igorjev sin: Dejan Maksimović / Branko Robinšak
Vladimir, gališki knez: Jože Vidic / Robert Vrčon
Končak, polovski kan: Saša Čano Valentin Pivovarov
Končakovna, njegova hčerka: Monika Bohinec / Elena Dobravec
Ovlur, polovski krščenec: Damjan Kozole / Rusmir Redžić / Matej Vovk
Skula: Zoran Potočan / Slavko Sekulić
Jeroška: Andrej Debevec / Matej Vovk
Dojilja: Simona Raffanelli Krajnc / Zdenka Gorenc
Polovsko dekle: Ariana Debeljak / Barbara Sorč
Šepetalca: Dejan Gebert, Nataša Hladky
Inspicient: Roman Pušnjak
Adaptacija prevoda in tehnična izvedba nadnapisov: Karl Drago Jazbec
Lektorica slovenskega prevoda za nadnapise: Nevenka Verstovšek
Baletni solisti SNG Opera in balet Ljubljana:
Kan: Joseph Bunn / Sorina Dimache
Favoritka: Iulian Ermalai / Urša Vidmar
Polovski dekleti: Urša Vidmar, Hye Min Kim / Gabriela Stojanova, Barbara Križaj
Operni in baletni solo zbor, zbor ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana
|
| |
V zgodovini ruske glasbe 19. stoletja po navadi odkrivamo dva glavna tokova: prvi je povezan s skladatelji (P. I. Čajkovski, N. Rubinstein), ki naj bi skušali visok estetski status ruske glasbe utrditi prek prevzemanja zahodnoevropskih modelov, »mogočna peterka« (Balakirev, Musorgski, Rimski-Korsakov, Cui, Borodin) pa je iskala značilno ruski, neodvisni izraz. Vendar pa vsaj na področju opernega snovanja ni zaznati prave razlike med Čajkovskim, Musorgskim, Rimskim-Korsakovom in Borodinom – vsi so se namreč zavezali epskemu tipu opere. Čajkovski je epskost prevzel iz romaneskne snovi (Evgenij Onjegin), Rimski-Korsakov iz pravljice (Zlati petelin), Musorgski in Borodin pa sta pisala zgodovinske opere. To pa ni edina vzporednica, ki teče med Musorgskim in Borodinom, ki sta se spoznala leta 1856 (prvi je bil vojaški oficir in drugi internist v vojaški bolnici): oba sta sama zasnovala libreta za svoja glasbeno-scenska dela in ob smrti sta oba zapustila svoji operi nedokončani (Musorgski Hovanščino in Borodin Kneza Igorja).
Borodin je osrednje delo svojega opusa snoval kar osemnajst let, pa vendar je bila opera ob njegovi smrti dokončana le fragmentarno. Vzrokov za dolg proces pisanja bi lahko našteli kar nekaj: Borodin je bil v prvi vrsti odličen kemik, znanstvenik svetovnega formata, razpet med zahteve stroke in akademsko poučevanje, po drugi strani pa je vse preveč zaupal »mentorjem« v »veliki peterki«.
Opero je ustvarjal sporadično. Z leti so nastajale posamezne točke, pri čemer skladatelj sploh ni imel domišljenega celotnega sižeja opere in je tako začetno idejo vseskozi širil. Po njegovi smrti sta fragmente v celoto povezala N. Rimski-Korsakov in A. Glazunov. Oba sta dodala veliko svojega in (kot so pokazale muzikološke raziskave) tudi črtala - kar petino Borodinove glasbe. Tako ostaja končna verzija opere do danes neznanka, kar pa ni moglo ustaviti pohoda Kneza Igorja na vse velike svetovne operne odre.
Čeprav je Borodin celo dvomil v svoje kompetence opernega skladatelja, saj naj bi mu primanjkovalo čuta za dramatičnost, pa nas opera z dovršenostjo posameznih točk navdušuje: taka je Igorjeva arija o svobodi, himnično zamaknjeni nokturno Končakovne, »eksotična« arija kana Končaka, sanje Igorjeve žene Jaroslavne in seveda osrednji »bestseler« opere: ritmično in zvočno barviti polovski plesi.
O dramaturški adaptaciji Plamena Kartaloffa
Režiser Plamen Kartaloff se je na podlagi študija zgodovinske osebe kneza Igorja poglobil v osebnost ruskega osvajalca in ga v novi dramaturgiji že tako nedorečenega sižeja Borodinove opere Knez Igor predstavil v novi luči. Z rahlim pretresom vprašljivih mest v standardizirani verziji partiture je obrnil uveljavljeno optiko in postavil pod vprašaj mit o Igorju kot osvoboditelju ruskega naroda. Igor je namreč tudi pogoltni osvajalec, ki napade miroljubno ljudstvo Polovce. V ujetništvu pri njih se razplamti ljubezen med njegovim sinom Vladimirjem in Končakovno, hčerko polovskega poglavarja. Ta, politično sicer povsem neprimerna, vendar čustveno čista ljubezen pomaga Igorju, da sprevidi nesmiselnost nasilja in osvajanj. V Borodinovi operi Igor zbeži iz polovskega ujetništva in se vrne domov z obljubami, da bo svoj narod popeljal v nove borbe. Različica Plamena Kartaloffa pa slavi ljubezen in mir – ljudstvi skleneta premirje in novo navezo slavita z znamenitimi polovskimi plesi, ki so se v dosedanjih inačicah izvajali sredi opere (v dejanju med Igorjevim ujetništvom pri Polovcih), zdaj pa slavnostno, bleščeče in optimistično sklenejo delo.
»Opera Knez Igor ima pomembno sporočilo tudi za današnji čas, usmerjeno v sodobno življenje, zato smo ustvarili sodobno in izvirno uprizoritev, ki predstavlja Borodinovo delo v novi dramaturški adaptaciji …
Namesto uničevanja in maščevanja zaradi izgubljenih bitk, namesto sovraštva in konfrontacije, ki pelje narode k samouničenju, v imenu harmonije narave in življenja prevladuje ljubezen. To je sporočilo predstave. Želimo si, da jo tako doživi tudi naše občinstvo.« Plamen Kartaloff, režiser
|
|
 |
Foto: Ivan Vinovrški |
|
|
