Dirigent: Loris Voltolini
Koncertni mojster: Gregor Traven
Orkestrski solisti:
Maria Gamboz, harfa
Jonathan Mauch, oboa
Jakob Bobek, klarinet
Milan Nikolič, fagot
Primož Zemljak, rog
Ana Glišić, viola
Damir Hamidulin, violončelo
Orkester SNG Opera in balet Ljubljana
|
| |
Spored:
Gioacchino Rossini: Viljem Tell, uvertura
Z Viljemom Tellom je Gioacchino Rossini (1792–1868) dosegel umetniški vrhunec in, kot se je izkazalo, obenem nepričakovano sklenil svojo kratko, a nadvse uspešno in plodno operno pot. Obseg in zahtevnost partiture sta botrovala številnim predelavam, ki so sledile že kmalu po premieri v Parizu 3. avgusta 1829, in sta še danes glavni razlog za redko uprizarjanje dela. Kljub temu pa je uvertura k operi ena izmed najbolj znanih točk iz celotne operne zakladnice. Rossini je v uverturi k Viljemu Tellu namesto zanj običajne dvodelne uporabil štiridelno zasnovo. Spokojno razpoloženje, ki ga uvodoma ustvarijo nizka godala, hitro razblini glasbena upodobitev nevihte. Sledi sprostitev v obliki švicarske pastirske melodije, zaupane angleškemu rogu, uvertura pa se sklene z znamenitim allegrom v ritmu galopa.
Antonio Vivaldi: Koncert za violino in godala v G-duru, op. 3, št. 3 (RV 310)
Čeprav operni opus Antonia Vivaldija (1678–1741) po obsegu prekaša Rossinijevega, se je “rdeči duhovnik” v glasbeno zgodovino zapisal predvsem kot mojster baročnega inštrumentalnega koncerta. Skoraj polovico od približno 500 tovrstnih del je napisal za solo violino in orkester. Štiri med njimi so del zbirke dvanajstih koncertov, ki so leta 1711 izšli v Amsterdamu pod naslovom L’estro Armonico. Vivaldijev opus 3 je hitro zakrožil po Evropi in postal ena najvplivnejših zbirk glasbenih del tedanjega časa. Tretji koncert iz omenjenega opusa sledi zasnovi, ki se je s pomočjo Vivaldija v marsikaterem oziru utrdila kot standardna. Hitra zunanja stavka sta oblikovana kot izmenjujoče se zaporedje orkestrskih ritornelov in solističnih epizod, počasni srednji stavek pa kot kantilena s preprosto spremljavo orkestra.
Wolfgang Amadeus Mozart: Koncertantna simfonija v Es-duru, K 297b, za oboo, klarinet, fagot, rog in godala
Začetki koncertantne simfonije segajo v drugo polovico 18. stoletja, ko se je uveljavila kot nekakšen hibrid med inštrumentalnim koncertom in simfonijo. Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je bil med tistimi, ki so tej glasbeni obliki utirali pot. Svojo prvo koncertantno simfonijo za flavto, oboo, fagot in rog je zložil leta 1778 v Parizu, a do izvedbe ni prišlo, rokopis pa se je izgubil. Leta 1869 je bila odkrita podobna skladba, le da s partom za klarinet namesto flavto. V kolikšni meri je kompozicija z oznako K 297b dejansko delo Mozarta, bi bilo mogoče ugotoviti le ob najdbi izvirnika, a vsaj delno prisotnost skladateljeve roke je težko zanikati. Simfonijo odlikuje vrsta čudovitih odsekov za solistični kvartet. Vsi trije stavki so – nenavadno – v Es-duru. Prvi izstopa po trojni ekspoziciji, drugega zaznamuje pretanjen lirizem, tretji pa je zasnovan kot tema z desetimi variacijami, ločenimi z orkestrskimi ritorneli.
Max Bruch: Romanca za violo in orkester, op. 85
Če so Rossini, Vivaldi in Mozart – hote ali nehote – pogosto iskali nove slogovne rešitve, je Max Bruch (1838–1920) ostajal zvest nemški glasbeni romantiki vse do smrti. A to nikakor ne zmanjšuje vrednosti njegovega glasbenega opusa, ki v obliki izvrstne orkestracije in bogate melodične invencije izpričuje zavidljivo raven tako obrtniškega znanja kot muzikalnega talenta. Ti vrlini sta opazni tudi v Romanci za violo in orkester v F-duru, op. 85, eni izmed zadnjih Bruchovih stvaritev. Delo je nastalo leta 1911, skladatelj pa ga je posvetil Mauriceu Vieuxu, prvemu violistu orkestra pariške Opere. Četudi redkeje izvajana kot skladateljev Prvi violinski koncert in še nekatera druga njegova dela, sodi Romanca med bisere romantičnega repertoarja za violo in je eno najlepših Bruchovih del.
Robert Schumann: Koncert za violončelo in orkester v a-molu, op. 129
Robert Schumann (1810–1856), ob Mendelssohnu največji Bruchov vzornik, se je s soprogo Claro septembra 1850 preselil v Düsseldorf, kjer je nastopil mesto glasbenega direktorja. Topel sprejem in dobri delovni pogoji so kljub obilici službenih obveznosti spodbudno vplivali na njegovo ustvarjalnost, ki je še istega leta obrodila Koncert za violončelo in orkester v a-molu, op. 129, in Tretjo “Rensko” simfonijo. Schumann je koncert napisal v pičlih dveh tednih, vendar pa izvedbe ni nikoli slišal; skladba je prvič javno zazvenela šele štiri leta po njegovi smrti. Študij violončela v otroštvu se jasno kaže v spretnem solističnem partu, ki pa ni tipično koncertantski, saj je bolj kot gola virtuoznost v ospredju dialog med solistom in orkestrom. Koncert zaznamuje kopica posebnosti, kot so, denimo, neprekinjeni prehodi med stavki, njegovo razpoloženje pa je odraz še zadnjega skladateljevega srečnega obdobja.
|
|
 |
foto: SNG Opera in balet Ljubljana
|
|
